Na Bližnjem vzhodu so na obzorju tektonski premiki. Kazalnik tega je bila sobotna kadrovska čistka v Riadu, toda posledice segajo veliko dlje od Savdske Arabije. Neposredno sta namreč v premike vpletena Libanon in Iran, posledično pa praktično ves svet, ki ni le odvisen od tamkajšnje nafte, ampak bi globoko občutil posledice širšega vojaškega spopada, ki se napoveduje namesto dosedanjih nadomestnih vojn v Siriji, Iraku in Jemnu.
Odmevno čiščenje savdskoarabskega dvora, ki ga je izvedel prestolonaslednik, 32-letni Mohamed bin Salman, na prvi pogled ni povezano z odstopom libanonskega premierja Saada Haririja le nekaj ur kasneje in tudi ne s preprečenim napadom na letališče v Riadu z raketo dolgega dosega. V luči utrjevanja prinčevega položaja ti dogodki kažejo določeno sovpadanje s še neznanimi, a nevarnimi posledicami. Ko je bin Salman ob očetovem prevzemu prestola leta 2015 postal najmlajši obrambni minister, je bila njegova prva poteza sestava koalicije za vojaški poseg v Jemnu proti uporniškim šiitskim Hutijem. Poseg je v državi na jugu Arabskega polotoka povzročil neobvladljivo humanitarno krizo, civiliste, ki so umrli v savdskoarabskih napadih, pa preštevajo v tisočih.
Nad Iran posredno
Na splošno velja, da je Iran tesno povezan s Hutiji in da jih kljub zanikanju vojaško podpira. Raketa, usmerjena proti letališču v Riadu, ki jo je savdskoarabska vojska uspešno sestrelila, je tako za Riad in tudi za veleposlanico ZDA pri Združenih narodih nesporen dokaz vpletenosti Irana, princ Salman pa je incident označil za »neposredno vojaško agresijo Irana«. Pri tem si je Savdska Arabija pridržala pravico, da enostransko odgovori na raketni napad, čeprav je malo verjetno, da bi izvedla neposredno vojaško akcijo proti Iranu. Glede na njeno dosedanje ravnanje in ob upoštevanju dejstva, da se pod kraljem Salmanom in njegovim sinom sektaški spor med muslimani na Bližnjem vzhodu samo še krepi, pa je pričakovati, da se bodo v tekmi za prevlado v regiji med Teheranom in Riadom, v katero je ujet tudi Katar, še bolj razplamtele tako imenovane nadomestne vojne. V Jemnu je savdskoarabski koaliciji uspelo preprečiti, da bi šiitska klika prevzela nadzor nad državo, kljub temu pa sta v rokah Hutijev večina njenega severa in prestolnica Sana. Tako rekoč nepredušna cestna, pomorska in zračna blokada, ki jo je Riad razglasil po sobotnem raketnem napadu, po oceni humanitarnih organizacij ogroža milijone Jemencev, ki so v minulih dveh letih postali povsem odvisni od mednarodne človekoljubne pomoči.
Podaljšane roke v Libanonu
Tudi šest let trajajoča državljanska vojna v Siriji, kjer prav tako merita moči Teheran in Riad, se ne razvija po željah slednjega. Ob posredovanju Rusije in osredotočanju ZDA na Islamsko državo, ki je sunitski izrodek, je režimu Bašarja Al Asada uspelo nagniti tehtnico na svojo stran v boju z večinoma sunitskimi uporniki s savdskoarabsko podporo. V Libanonu pa je Haririjev odstop zlahka razumeti kot savdskoarabsko potezo proti šiitski politični in paravojaški skupini Hezbolah kot podaljšani roki Irana. Pokazalo se je, da Riad lahko sabotira libanonsko politiko s pritiskom na kompromisno vlado, za katero je ocenil, da je preblizu Teheranu. Teže pa je ugotoviti, kaj s tem pridobi. Hezbolah v Libanonu prevladuje nad vsemi političnimi skupinami in milicami, le redki suniti so pripravljeni na spopad z njim. Vpletanje od zunaj, pred katerim neuspešno svari le zunanja ministrica EU Federica Mogherini, pa lahko Libanon spremeni v novo Sirijo.
