Ena takih nadvse bolečih in občutljivih tem je zanesljivo beseda o narodovi spravi. Na videz je vse v redu, kajti čas opravi svoje in vsi smo prijatelji. Resnica je čisto drugačna, kar vemo vsi. Se lahko ponovi? Ampak ne želim pisati o tem. Ne danes.

Danes želim spregovoriti o osebni odločitvi Boruta Pahorja, da bo dobršen del svojih sil posvetil tej temi, torej spravi. Prav gotovo ne more biti dvoma, da gre za vrhunsko politično, etično, zelo človeško temo. Dostikrat zelo težko in bolečo, polno preteklosti in vonja po smrti, do skrajnosti občutljivo in pietetno. Gre za odkrivanja skrajno umazanih in razčlovečenih preteklih dogodkov, ki se vlečejo od začetka druge svetovne vojne in so še vedno ali celo vedno bolj živi v naši zavesti. Toda obstajajo jasna znamenja, da je Pahor doslej vselej vztrajal pri tej svoji osebni, precej pogumni politični opredelitvi in odločitvi, pri čemer je tvegal zamero pri stricih in tetah iz ozadja in je bil nedvomno tudi deležen. Ne neposredno, to seveda ne, kajti strici in tete iz ozadja nikdar niso delali preveč odkrito. Prej popolnoma nasprotno.

In vendar, kljub tveganju in vedenju, s čim se igra, je Pahor očitno dosledno sledil svoji osebni politični in človeški zavezi. Skrbno je pri sebi pretehtal, kot predsednik in človek, kaj pomeni, da rodbina Hribar, kot prva in doslej edina, javno in brez vseh zadržkov oprošča neposrednim storilcem – morilcem njihovo zločinsko dejanje v letu 1944, storjeno po ukazu od zgoraj, potem ko sem od njega jasno in nedvoumno zahteval opravičilo v imenu države Slovenije. Spontana iskrenost in pozitivnost predsednikovega takojšnjega odziva ob spoznanju, da si je nekdo iz ljudstva upal brez zadržkov in strahu izreči besede oprostitve in tako pokazati edino pravo pot v spravo, ter vsa njegova dejanja v zvezi s tem in ob tem dogodku so me prepričali, da misli iskreno in pošteno. Kar je navsezadnje najlepše potrdil s svojimi besedami javnega opravičila, prekrižanima rdečima vrtnicama v znak sprave in moškim stiskom rok ob priložnostni slovesnosti na gradu Strmol.

Zanima me, koliko junakov je pri nas, ki bi ob znani postavitvi figur in poznanem načinu njihovega delovanja ter z zavestnim tveganjem, da si s svojim dejanjem sam zadrguje vrv okrog vratu, zmoglo brez ovinkarjenj in umikanj, naravnost in z dvignjeno glavo, storiti ta enkratni moralni in stvarni korak?

Ta prelomni dogodek iz bližnje preteklosti na temo sprave, ki prav gotovo pomeni enega od najpomembnejših in najvišjih moralnih dosežkov v politični in osebni karieri sedanjega predsednika Boruta Pahorja, ki ga je zaradi načina njegove izvedbe tudi sam ocenil kot edino pravilno pot, me je prepričal, da se za včasih malce narcisoidno, tudi malce trmasto fasado, ki seveda služi predvsem umetnosti političnega preživetja, skriva v resnici precej občutljiv človek, s pokončno hrbtenico in z jekleno odločnostjo, kadar je trdno prepričan, da dela prav. Eno je govoriti o odločnosti, nekaj povsem drugega pa je biti odločen, kadar čas tako zahteva.

Živimo v razburljivem času in pred nami je več kot samo negotova prihodnost. Menim, da ni več dovolj časa za učenje, in vprašljivo je celo, ali bodo vse izkušnje etabliranih politikov zadostovale za sprejemanje težkih odločitev, ki jim kot država nikakor ne ubežimo. In ko bodo prišli takšni trenutki sprejemanja odločitev in odgovornosti, štejejo pretekla dejanja in na njih zgrajeno zaupanje in vera v človeka, ki nosi težo odločanja. Pa čeprav je včasih malce narcisoiden in včasih malce trmast. Tak pač je.

V nedeljo grem zagotovo na volitve.

Peter Hribar, dr. vet. med., Cerknica