Naše odločitve so daleč od ekonomsko racionalnih in so odvisne od številnih subjektivnih dejavnikov, ki jih klasična ekonomska teorija nikoli ni mogla pojasniti.
Thalerjeve teorije in ugotovitve bodo največji pečat nedvomno pustile na področju varčevanja za pokojnino, zaradi katerih danes varčuje za pokojnino na milijone zaposlenih več, kot bi sicer. Thaler je skupaj s kolegom Shlomom Benartzijem s kalifornijske univerze UCLA Anderson že leta 1998 zasnoval program z imenom Save more tomorrow, ki združuje priporočila vedenjske ekonomije o tem, kako povečati varčevanje zaposlenih za pokojnino. Na podlagi večletnih raziskav in eksperimentov sta namreč odkrila, da večina zaposlenih ne varčuje za pokojnino zaradi številnih vedenjskih pristranskosti, ki so zakoreninjene globoko v nas. Med glavnimi sta izpostavila nagnjenost k statusu quo, nenaklonjenost k izgubi in kratkovidnost.
Privarčujmo več že jutri
Nekatere glavne izsledke Thalerjevih raziskav na področju varčevanja za pokojnino je pojasnil mag. Žiga Vižintin iz Pokojninske družbe A, ki v Sloveniji že dlje časa preučuje vedenjsko ekonomijo v povezavi z varčevanjem za pokojnino.
»Thaler se je lotil problema varčevanja za pokojnino pri njegovem izvoru. Najprej je identificiral glavne vedenjske omejitve, ki ovirajo naše varčevanje za pokojnino, in nato skupaj s kolegom Benartzijem zasnoval praktični program, ki je drugo za drugo odpravil te vedenjske omejitve. Ne samo da jih je odpravil, obrnil jih je okoli, tako da nam zdaj pomagajo varčevati. Njun program sta leta 1998 v praksi prvič preizkusila in ga z leti in izkušnjami še dopolnjevala. Danes ta temelji na štirih glavnih elementih.
Prvi je samodejna vključitev zaposlenih v pokojninske načrte, s katero premagajo svojo nagnjenost k statusu quo, ki po domače pomeni odpor proti spremembam. Bistvo programa je, da podjetje vse zaposlene v družbi samodejno vključi v pokojninski načrt, s katerim začnejo varčevati za pokojnino. Tisti, ki tega ne želijo, imajo možnost, da iz varčevanja izstopijo, vendar morajo za to izvesti določeno aktivnost, na primer izpolniti obrazec, ki predstavlja kognitivni napor, in večina ljudi ravno zaradi pasivnosti tega ne stori. Tako smo isto pristranskost, ki je prej ovirala varčevanje, obrnili okoli in zdaj pomaga zaposlenim pri varčevanju. Samo ta mala sprememba v pokojninskem načrtu pa dokazano dvigne udeležbo zaposlenih s 60 na 90 odstotkov. To je ogromno,« je uvodoma pojasnil Vižintin.
»Naslednja rešitev programa nam pomaga, da se izognemo vedenjski pristranskosti, poimenovani nenaklonjenost izgubi, ki predstavlja veliko občutljivost ljudi za izgube. Ljudje smo bolj občutljivi za izgube, kar sta dokazala že začetnika vedenjske ekonomije, Daniel Kahneman in Amos Tversky, leta 1979 v seriji eksperimentov. Pri varčevanju za pokojnino nenaklonjenost izgubi odvrača zaposlene, da bi varčevali za pokojnino, saj se morajo v zameno za prihranke v prihodnosti zdaj odpovedati delu svoje plače. Rešitev je preprosta, saj se znižanju plače pri varčevanju lahko izognemo tako, da vključitev v pokojninski načrt in vplačilo premije ločimo in uskladimo s povišanjem plače v prihodnosti. Zaradi nagnjenosti k statusu quo nam to olajša odločitev, saj deluje podobno kot novoletne zaobljube, s katerimi se zavežemo k hujšanju, zdravemu prehranjevanju in podobno, vendar to odložimo na prihodnje leto. Drugi učinek uskladitve povišanja plače in vplačila prve premije je v tem, da se izognemo, da bi se plača zaposlenega znižala zaradi varčevanja za pokojnino, in tako izguba sploh ne nastopi.
Tretji ključni element programa je, da se premije zaposlenega nadaljujejo samodejno, povišajo se tudi ob vsaki povišici plač, in sicer do določenega maksimalnega praga, na primer 15 odstotkov bruto plače. S pomočjo samodejnega poviševanja premij se ta neboleče povišuje, kar ima velik vpliv na prihranke zaposlenih ob upokojitvi, saj večina začne varčevati s prenizkimi premijami. V zadnjih letih sta program nadgradila še s četrtim elementom in ta je samodejna izbira naložbene politike, ki glede na starost zaposlenih samodejno določi, v katerih skladih naj ti varčujejo. Mlajši v bolj tveganih delniških skladih, starejši v konservativnejših obvezniških skladih. Z leti se nato zaposleni samodejno premikajo po skladih oziroma v določenih primerih se sestava skladov samodejno prilagaja. Starejši, kot smo, oziroma bliže, kot smo upokojitvi, bolj konservativno se investirajo naši prihranki. S tem je zagotovljeno idealno razmerje med donosi in tveganji vse obdobje varčevanja,« še dodaja Vižintin.
Konkretni rezultati
Že prvi rezultati programa Save more tomorrow pri večjih delodajalcih v ZDA so bili izredno pozitivni in so v nekaj letih dvignili udeležbo zaposlenih v pokojninskih načrtih proti 90 odstotkom. Prav tako je samodejno poviševanje premij poskrbelo za drastičen dvig vplačil v pokojninske načrte. Uporaba programa se je z leti močno razširila in že leta 2011 je v ZDA 56 odstotkov delodajalcev samodejno vključevalo zaposlene v svoje pokojninske načrte, 51 odstotkov pa ima v načrtih vključeno tudi samodejno poviševanje premij. Koristi samodejne vključitve v pokojninske načrte je prepoznala tudi zvezna vlada in jo leta 2006 vključila v pokojninsko zakonodajo.
Rezultati Thalerjevega dela imajo ogromen vpliv na blaginjo ljudi, saj so že leta 2013 za ZDA ocenili, da le zaradi samodejnega poviševanja premij zaposleni privarčujejo za pokojnino dodatnih 7,4 milijarde dolarjev na leto. V zadnji raziskavi iz letošnjega leta pa je ta številka zaradi vedno večje razširjenosti programa narasla že na letno 30 milijard dolarjev dodatnih prihrankov, ki bodo občutno izboljšali kakovost življenja posameznikov ob upokojitvi.
Vpliv do Nove Zelandije in Velike Britanije
Poleg komisije za Nobelove nagrade Thalerjev uspeh ni ostal neopažen in njegove ideje so zaživele v praksi tudi v pokojninskih načrtih na drugi strani oceana. »Nova Zelandija je pred desetimi leti na novo oblikovala svoj pokojninski sistem, v katerem ima močno vlogo drugi pokojninski steber, poimenovan KiwiSaver, v katerega so samodejno vključeni vsi zaposleni. Po privzeti opciji so prispevki v pokojninske sklade deljeni med zaposlenimi in delodajalci. Po desetih letih je v sheme KiwiSaver vključenih 70 odstotkov vseh prebivalcev, starih do 65 let, ki so v tem času privarčevali že 40 milijard dolarjev, kar je velikanski uspeh glede na kratko časovno obdobje.
Thalerjeve lekcije so v praksi uporabili tudi v Veliki Britaniji, saj predstavlja samodejna vključitev v pokojninske načrte enega ključnih elementov njihove zadnje pokojninske reforme. Samodejna vključitev je postala od leta 2012 postopoma obvezna za vse delodajalce. Najprej je veljala za večje delodajalce in nato še za manjše. Samodejna vključitev velja za vse zaposlene od 22. leta starosti, ki zaslužijo več kot 10.000 funtov na leto. Predpisana je minimalna stopnja mesečnih vplačil, ki morajo v času prehodnega obdobja do septembra 2017 znašati vsaj dva odstotka prihodkov zaposlenega, pri čemer mora vsaj en odstotek prispevati delodajalec. Po oktobru 2017 se bodo minimalni prispevki povišali na pet odstotkov, od katerih bo moral vsaj dva odstotka prispevati delodajalec, po letu 2018 pa bodo znašali osem odstotkov. Samodejna vključitev je imela velik uspeh tudi v Britaniji in danes zaradi nje varčuje dodatnih osem milijonov zaposlenih, povprečna stopnja vključitve v pokojninske načrte pa se je dvignila s 60 odstotkov na 90 odstotkov. Skupaj s samodejnim poviševanjem prispevkov bo zaradi pametnih ukrepov večina Britancev ob upokojitvi imela dovolj prihrankov za dostojno življenje in že danes dodatne pokojnine zaposlenih že presegajo javne pokojnine. ap
