V takem prostoru se zdi delovanje Slovenskega komornega glasbenega gledališča (SKGG) še kako pomembno predvsem v obliki korektiva. Možnosti za alternativo obema nacionalnima hišama se zdijo nepregledne, četudi jih moramo zvesti na sila skromne produkcijske razmere (beri državne dotacije), kar sili gledališče v nekakšno logično privatizacijo – v osebne vložke društvenikov. Toda v resnici se zdi delovanje društva predvsem kot slaba vest javne opere – programske izbere zadnjih let se zdijo namreč v nekakšnem soglasju z zadnjimi sodobnejšimi deli, ki jih je opera izvajala zadnjič pred kakšnega pol stoletja (!): gre torej za dela 20. stoletja, a taka, ki ne problematiziriajo tradirane operne forme in dramaturških rešitev, v glasbenem pogledu pa zelo plaho prevzemajo iz arzenala velikega modernističnega poka 20. stoletja.
V primeru novega opernega dela Tomaža Sveteta to pomeni, da je pred nami suvereno operno delo, ki si ne zastavlja osnovnih žanrskih vprašanj, temveč gradi svojo logiko iz nabora znanega in preizkušenega. Deloma v takšne rešitve skladatelja sili že drama Iva Svetine, ki prav tako na formalni ravni ne utira novih poti. Snov sama ponuja zanimivost na ravni trka med osebnim tragičnim (smrt ljubljenega moškega) in družbenim tragičnim (ideološka zavrnitev poezije Škerlove) oziroma med družbenim in intimnim – Milanova smrt je kruta igra usode, ki samo obnavlja Adin osnovni konflikt z družbo. Toda Svetina ni šel globlje v raziskovanje tega razmerja, temveč je predvsem »povedal« Adino zgodbo in jo skušal na koncu s prihodom Sapfo celo mitologizirati. Takšen konec v smislu deux ex machina presega v osnovi enostavno intimistično zgodbo, zaradi česar se zdi ob koncu delo vse preveč nekakšno popravljanje slovenske literarne zgodovine, glavni lik pa zavezan mučeniški podobi, čemur se ni ognila tudi režija Eve Hribernik. Namesto tragične zgodbe o čutečem posamezniku dobimo alegorijo o trpečem umetniku, nekakšno esenco 19. stoletja, preslikano na povojno slovensko realsocialistično tragiko.
Svetetove glasbene rešitve so skladne s takšnimi dramskimi nastavki: osnovni duktus se napaja pri ekspresionizmu druge dunajske šole, glavno dramaturško vodilo pa postanejo preskoki med govorjenimi pasusi, govorjenim petjem in recitativnostjo, medtem ko glasba služi kot nekakšna atmosferična matrica, ki le redko postane avtonomna, avtor pa jo skuša dramaturško razplastiti z redkimi jazzovskim odjeki in, ob dramatičnim vrhuncu, Milanovi smrti, z vdorom ljudskega napeva, ki v resnici deluje kot popoln tujek.
Režija Eve Hribernik je z napenjanjem »Ariadnine niti« poudarjala družbeni labirint, v katerega je vpeta Ada, kar je morda preveč enostaven pogled, a je s pretrganjem niti ob Milanovi smrti vendarle dosegla dramaturški vrh. Sicer pa je s pomočjo štirih razločenih mini prizorišč dobro rešila Adino kolebanje med različnimi usmerjevalci njene usode, tudi med različnimi tipi, ki so Adi vsi po vrsti tuji, in uspešno skrila uborne produkcijske razmere.
Izvajalski dosežki so bili logično mešani in tokrat močno povezani z dramskim. Katja Konvalinka je zopet zmogla mamutsko vlogo, tako v ekstenzivnem kot tudi ekspresivnem pogledu, a je na odru že od začetka sprejela mučeniško vlogo. Daleč najbolje je bil zarisan lik Urednika, ki se je izognil belo-črni karakterizaciji, nenavadno pa je bilo, kako je bil sicer precej omejen pevski material Antona Habjana močan v igralskem pogledu. Odrsko je kredibilna tudi Tajda Jovanovič, čeprav ostaja njen dramski glas v jezikovnem pogledu povsem neartikuliran, nerazumljiv, prav v tem pogledu pa je bila veliko boljša Barbara Sorč. Lik Milana (Rok Bavčar) je ostajal neizrazit, podobno tudi Sapfo (Irena Yebuah Tiran), medtem ko je bil glasovno še najbolj »belkantističen« Klemen Torkar v podobi izrazitega negativca. Glasbeno vodstvo Simona Dvoršaka je bilo zgledno, še posebno pozorno do pevcev.
Novo slovensko operno delo je solidno, mnoga tega ne dosežejo, a ob koncu dneva se ga bo vendarle merilo z vprašanjem, koliko se spopada s temeljnim samorefleksivnim vprašanjem: kaj je opera v 21. stoletju. Če si tega vprašanja ne zastavlja javna opera, upam, da si ga bo v prihodnje vsaj SKGG.
