V dolini Yosemite sem se preizkusil v še edini plezalni disciplini, ki je do zdaj še nisem preizkusil. Preplezal sem več kot 1000 metrov dolgo smer, v kateri sem preživel šest dni. Pet noči sem spal v vertikalni steni El Capitana. Žal od vseh 35 raztežajev v smeri dveh nisem uspel prosto preplezati. Šlo je za tradicionalno plezanje in malo drugačno plezanje kot pri nas v granitnih počeh.
Kaj potrebuješ, da postaneš najuspešnejši slovenski plezalec v balvanskem plezanju? Zakaj vam tekmovalno bolj leži balvansko kot težavnostno plezanje?Potrebuješ predvsem voljo, motivacijo, ljubezen do plezanja. Včasih pomaga, če začneš plezati v mlajših letih, tako da se telo nekoliko plezalsko izoblikuje. Verjetno mi v osnovi bolj leži dinamično in fizično gibanje kot sama vzdržljivost. Vsekakor pa potrebujem več treninga za dober rezultat v težavnosti kot v balvanih.
Kaj pa balvansko plezanje v naravni skali, v kateri, tako pravite, raje plezate kot na umetni steni?V osnovi sem raje v stiku z naravo. Skala je večna, tekmovanja pa pridejo in gredo. V skali ni nobenega pritiska, zato je tudi laže potiskati svoje meje više.
V Sloveniji ste pionir »trad« plezanja zelo zahtevnih smeri. Lahko razložite posebnosti tega plezanja? Kaj je v tem načinu tako privlačnega?Težko bi rekel, da sem pionir, saj se s takim načinom že nekaj časa ukvarja veliko slovenskih plezalcev. Res pa je, da sem se kot eden od prvih začel preizkušati v težjih smereh. Čar je v tem, da si moraš med plezanjem sam namestiti varovanje. To plezanje oteži, saj moraš poleg plezanja še zaupati svojemu varovanju in nameščanje varoval vzame več časa, kot če je smer že od prej zavarovana s fiksnimi svedrovci.
Katero od skalnih smeri ste doslej najdlje obdelovali, preden ste jo uspeli preplezati?Verjetno je bila to ena od smeri v lokalnem plezališču Golobove pečine pri Laškem. Za dve smeri (In time 9a, Massacrate 9a+, op. p.), ki sem ju preplezal prvenstveno, sem zagotovo porabil več let študija, preden sem jih preplezal. Nekaterih projektov pa še niti nisem uspel preplezati.
Po Chrisu Sharmi ste prvi in doslej edini, ki je preplezal ponovitev smeri Es Pontas, naravni obok na Majorki. Kakšen odnos imate do solo plezanja nad vodo (DWS), se boste z njim več ukvarjali? Je padec v vodo zoprna stvar?To je ena od disciplin, ki mi verjetno najbolj leži in v njej najbolj uživam. Težava je, ker takih sten v svetu ni veliko, sam pa rad plezam tudi v drugih disciplinah. Padcev v vodo se nekoliko navadiš, verjamem pa, da se zna zgoditi tudi kakšen neprijeten padec. Vsekakor se želim vrniti v DWS, plezalno meko, na Majorko. Nekaj je še ostalo za preplezati…
V slovenski reprezentanci ste najboljši tudi v hitrostnem plezanju. Načrtujete, da bi na olimpijskih igrah v Tokiu tekmovali v vseh treh disciplinah?To je ena od disciplin, ki se je vsi plezalci nekoliko izogibamo. Prav zaradi svoje dinamičnosti sem v mladinski konkurenci nanizal dobre rezultate, vendar se je z novo uradno smerjo dosti spremenilo. Ko bo prišel čas za olimpijske igre, bi morda vseeno rad malo časa posvetil tudi tej disciplini, saj bi rad nastopil tam.
Ste samouk in nimate svojega trenerja. Lahko pojasnite razloge za takšno odločitev? Kako intenzivno trenirate?Trenerstvo je prišlo že dokaj daleč, predvsem v tekmovalnem svetu. Sam raje plezam v naravi, kjer sam najbolje vem, kaj potrebujem. Veliko plezanja v skali ohranja mojo fizično pripravljenost, ko pa pride čas tekmovanj, tudi rad malo treniram s svojim trenerjem Romanom Krajnikom.
Dejali ste, da v plezanju ne vidite prav nič adrenalinskega. Kako ga potem doživljate?Plezanje je obenem užitek in garanje. Vedno se počutim odlično po napornem plezalnem dnevu in to mi da motivacijo, da naslednjič poizkusim še težje. Je kot nekakšna igra fizične pripravljenosti in iznajdljivosti. Ko preplezaš določeno smer, se počutiš, kot da bi bil nagrajen.
Dejali ste tudi, da ni pomembna le telesna, ampak da veliko vlogo igra predvsem psihična pripravljenost. Kaj je poleg sproščenosti tisti sprožilec v glavi, ki ti omogoči, da plezaš bolje oziroma da zmoreš težaven gib, ki predstavlja (pre)visoko oviro?Zelo dobro moraš poznati svoje telo in svoje zmogljivosti. Dostikrat pa moraš izklopiti razum in takrat lahko napraviš gibe, za katere nisi verjel, da jih je sploh mogoče izvesti. Tekmovalnim plezalcem je velikokrat zelo težko izklopiti možgane in samo plezati po svojih zmožnostih. Verjetno je trema tista, ki jim ne pusti izklopiti glave.
Dejali ste tudi, da solirate, ko se počutite pripravljenega, in da znate obvladati strah bolje kot drugi. Kako ga obvladate?Takšno stvar je težko opisati. Pridejo dnevi v letu, ko se počutiš, da lahko splezaš kaj takšnega. Takih dni je čedalje manj, a ko pridejo, jih z veseljem izkoristim. Samo vedeti moraš, da takšnih stvari ne smeš izsiliti.
Kakšno prihodnost svojega plezanja vidite po koncu tekmovalne kariere? Kateremu tipu skalnega plezanja se nameravate najbolj posvetiti?Nikoli na gledam rad v prihodnost. Vedno znova najdem nove izzive in tudi tekmujem zelo rad. Kdo ve, kako dolgo lahko še človek tekmuje… Izzivov ne bo nikoli zmanjkalo. Da le čutim plezalno površino pod konicami svojih prstov.
Kako solidno se je v Sloveniji mogoče preživljati s plezanjem oziroma učenjem in predavanji o plezanju?Za zdaj je to še težko, saj tuji sponzorji ne vidijo velikega donosa slovenskih plezalcev, predvsem zaradi malega trga. Res pa je, da nismo znani le doma, ampak tudi po svetu in tudi olimpijske igre nam bodo dale malo več prepoznavnosti v svetu medijev. Verjamem v svetlo prihodnost preživljanja plezalcev. Trenutno imam le dva sponzorja, enega za plezalne čevlje (Scarpa) in drugega za plezalne oprimke (Morpho holds). Upam še na kakšnega lokalnega sponzorja, ki bi mi lahko omogočil kakšen projekt v letu več.
Kako se razumete s sestrama, plezalkama Nežo in Julijo?Smo zelo povezana družina, a mislim, da so moji cilji le nekoliko drugačni od sestrinih, zato več časa preživimo skupaj doma kot pa med plezanjem. Res pa je, da so tekmovanja veliko prijetnejša, ko z mano potuje mlajša sestrica Julija.
