In oba, po mojem prepričanju, odgovarjata, kot je prav. Kljub simpatijam do Katalonk in Kataloncev, ki so se na nedavnem razburkanem referendumu izrekli za samostojnost, si moramo priznati, da volilna udeležba in manifestacije, ki so sledile, tako zagovornikov kot nasprotnikov neodvisnosti, in, ne nazadnje, pohabljeno glasovanje o tem v deželnem parlamentu ne dajejo dovolj elementov verodostojnosti in legitimnosti izkazane volje. To, kar je povsem jasno, je edino, da je katalonska družba razklana, hvala Bogu, vsaj za zdaj, brez hujših nasilnih konfrontacij.

To, kar bi bilo smiselno in nujno ob tej situaciji storiti, je, da se preverjanje volje prebivalstva dežele opravi znova, a le po predhodnem dogovoru o kvorumu veljavne udeležbe (vsaj 50 odstotkov +1), in še bolj pomembno, veljavnega izida, ki bi pa moral izkazati veliko več kot sama udeležba, glede na to, da gre za poseg v ustavno ureditev Španije. Za tovrstne odločitve imamo v Sloveniji institut dvotretjinske večine. Torej vsaj polovica plus eden od volilnih upravičencev in 67 odstotkov za neodvisnost! Le tako bi bili dani pogoji za njeno mednarodno priznanje. Tudi ob 99-odstotni udeležbi in izidu 51 odstotkov za in 49 proti bi ji neizpodbitno legitimnost težko priznali. Slovenija je šolski primer, kako se takim rečem streže. Zato sem pogrešal ponudbo k mediaciji.

Sicer bodo tudi predčasne decembrske volitve v Kataloniji, ki jih bo razpisala Španija, dober kazalnik dejanskega razpoloženja deželnega volilnega telesa. Če bodo zagovorniki neodvisnosti prejeli absolutno večino, več kot vsi nasprotniki skupaj, bo nov trenutek za razmislek, tako v Madridu kot v Bruslju. A morajo biti volitve povsem demokratične, svobodne, odprte za vse, tudi za odstavljene katalonske voditelje.

Še ugovor vsem tistim, ki se zatekajo k španski ustavi, ko utemeljujejo nasprotni pogled oziroma opravičujejo in zagovarjajo ravnanje španskih oblasti. Sam te ustave ne poznam, vem pa, da je pravica naroda (in Katalonci so po vseh strokovnih parametrih narod) univerzalna, sveta in priznana v ustanovni listini OZN in da je vsakršna ustava v službi ljudem, ne obratno. V trenutku, ko se neki narod ne počuti več doma z drugim narodom ali drugimi narodi, s katerim(i) je sobival stoletja ali desetletja, ima pravico, da se osamosvoji, ne da bi komur koli od ostalih »sostanovalcev« prizadejal krivico oziroma krnil enako pravico, in ustava mu mora to omogočiti.

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper