Da se všečni avtomobili dobro prodajajo, je znano že desetletja, tudi zato so oblikovalci v svetu avtomobilizma visoko cenjeni. Če bi enega izmed njih, Giuseppeja Bertoneja - Nuccia, videli zgolj na fotografijah, bi prepoznali moža z mračnim, odločnim in osredotočenim pogledom. Moža, ki bi se le stežka podpisal pod nekaj avtomobilov, ki so še danes preprosto čudoviti. A prav to je Italijanu, ki v svet avtomobilizma ni zašel naključno, uspelo do potankosti, saj tudi 20 let po njegovi smrti studio Bertone živi naprej.

»Živim od kruha in avtomobilov,« je razlagal že kot mlad fant, ko je od očeta prevzel majhno delavnico Bertone in njeno ime ponesel v širni svet. Podpisal se je namreč pod nekaj nadvse eksotičnih maloserijskih športnih avtomobilov, med katerimi so ferrariji in lamborghiniji. Tudi prototip 350 GTV, ki je bil leta 1963 predhodnik prvega serijskega lamborghinija. »Vse se začne s človekom, njegovimi razmišljanji in intuicijami, ki so hkrati odlične in krhke, preproste in kompleksne. Kasneje jim sledijo dizajn, vsi testi in proizvodnja tudi s pomočjo računalnikov,« je povzel svoje delo.

Ekscentrični poslovnež jih je naročil 200

Njegov razcvet sega v čas po drugi svetovni vojni, ko je ob oblikovanju začel tudi proizvodnjo manjših serij avtomobilov in njihovih delov. Pred salonom v Torinu leta 1952 je kupil dve vozili MG TD in oblikovalcu Francu Scaglioneju naročil, naj ju spremeni v nekaj, kar bo padlo v oko. Nastala sta kabriolet in kupe s poudarjenim nosom. Bila sta tako unikatna, da sta pritegnila pozornost ekscentričnega ameriškega poslovneža S. H. Arnolta, ki je naročil 200 avtov, pa čeprav je vedel, da bodo samo stroški logistike astronomski. Proizvedli so jih 100. V letih 1953, 1954 in 1955 so na zahtevo Alfe Romeo razvili tri izjemno aerodinamične avtomobile BAT 5, BAT 7 in BAT 9, s koeficientom upora vsega 0,19. Za primerjavo: to je manj od nove toyote prius in konceptnega volkswagna XL. Želeli so namreč ugotoviti učinke aerodinamike in kako jih učinkovito integrirati v moderni avto. Velik uspeh je zbudil tudi leta 1954, ko je dizajniral klasično alfo romeo giulietto sprint, zgodnjo različico modela spider, katere slavo je ponesel Dustin Hoffman v filmu Diplomiranec. Po prvotnih načrtih naj bi jih proizvedli 500, na koncu so jih kar 40.000.

Dvanajst let kasneje je na salonu v Ženevi vse osupnil z lamborghinijem miuro s sredinsko nameščenim motorjem in prednjim delom, ki je spominjal na morskega psa, bil pa je tudi tedaj najhitrejši serijski avto in prvi, ki so ga označili kot superavto. Sledila sta mu še športnika espada in countach. Priljubljen med zbiralci je tudi njegov ferrari dino 308 GT4. Do naftne krize v 70. letih minulega stoletja so zanj delali številni ugledni italijanski oblikovalci, tudi Pinin Farina, Giorgio Giugiaro in Marcello Gandini. »Kot oblikovalec je znal Bertone čudovito združiti dober okus, občutek za lepoto in strast do športnih avtomobilov,« mu je laskal Giugiaro, ki se je podjetju pridružil leta 1959 kot 21-letni mladenič. Nuccio je bil namreč znan po tem, da je znal prepoznati in razviti talente drugih. »Ljudi izbiram tako, da prisluhnem svojim čustvom. Bolj mi je pomembno, česa vsega so sposobni, kot pa to, kaj so v preteklosti naredili,« je nekoč dejal.

Posthumno član hiše slavnih

Bertone ni bil le velik estet in oblikovalec, temveč tudi velik ljubitelj smučanja in jadranja. Kljub temu da v zadnjih letih svojega življenja, ko je imel na plečih že več kot osem križev, poslovno ni bil več tako zelo aktiven, je še vedno kazal čustva in željo narediti nekaj novega. Ko so začeli proizvajati dvosedežni športni avtomobil fiat X1/9, je bil to eden njegovih najuspešnejših modelov, saj so jih med letoma 1972 in 1989 naredili kar 160.000. Med bolj bizarne pa sodi njegovo sodelovanje z Volvom, znanim po praktičnih štirikolesnikih. Zadolžili so ga za oblikovno prenovo modela 262 coupe, ki je bila zadetek v polno in je povečala ugled znamke, saj je bil avto oblikovno alternativa klasiki. Na pomoč so ga poklicali tudi pri Citroënu, družinska limuzina BX pa je postala prodajna uspešnica. Da je pred časom, je dokazal leta 1994, ko se je njegov studio podpisal pod obliko električno gnanega avtomobila ZER, futuristično interpretacijo abartha 750 record, s koeficientom upora vsega 0,11, ki je v vožnji na eno uro prevozil razdaljo 200 kilometrov in dosegel hitrostni rekord 304 km/h. Skupina Bertone pa je bila prva v Italiji s certifikatom kakovosti ISO 9001.

Po njegovi smrti 26. februarja 1997, na predvečer ženevskega salona, je podjetje prevzela žena Lilli in nadaljevala njegovo vizijo. Toda zaradi vse slabše finančne kondicije je bila primorana Fiatu prodati tovarno v Grusliascu, število zaposlenih pa se je zmanjšalo na 300. Razmere se kljub prestrukturiranju niso izboljšale in Bertone je leta 2014 bankrotiral, pravice za uporabo imena pa je prevzelo podjetje pod vodstvom arhitekta Alda Cingolanija. Področje delovanja so razširili tudi v železniški sektor. Ime Bertone tako živi še danes, preminulega vizionarja pa so počastili tudi tako, da je postal član avtomobilistične hiše slavnih.