Na spletu je mogoče najti hitre ocene prepovedi in njenega vpliva na življenje v Uniji. Prepoved sama po sebi sicer vsaj na prvi pogled ne bo drastično vplivala na kmetovanje, dejansko bo sprožila le uporabo okolju mnogo manj primernih herbicidov pri zatiranju plevela tako na nekmetijskih površinah (denimo železniških progah) kot na kmetijskih površinah. Tam ga zelo potrebujejo sadjarji in vinogradniki za zatiranje prevela znotraj vrst. Glavni problem se obeta ob hkratni uveljavitvi strogih omejitev pri ostankih herbicida v pridelkih, saj bo na ta način dejansko ukinjen uvoz soje in koruze iz južne in severne Amerike. Posledica tega bi bil drastičen skok cen hrane, prve ocene kažejo na podražitve za 65 odstotkov.
No, z zahodnih kontinentov uvoženi pridelki so seveda »gensko spremenjeni«, točneje – sorte vsebujejo gen, ki povzroči odpornost kmetijskih rastlin na ta herbicid širokega spektra. To, da z njimi ni prav nič narobe, smo povedali že ničkolikokrat, kar evropske politike seveda ne gane. V resnici prav uporaba tega gena omogoča številne okoljske prednosti, ki jih drugi načini pridelave niti približno ne dohitevajo. Omogoča nadzor večine plevelnih vrst, in to ob škropljenju v fazi, ko so pleveli že vzklili. Kmetje na drugi strani oceana zato njiv več ne orjejo, ampak le rahljajo, s čimer obogatijo vrhnji sloj zemlje z organsko maso in preprečijo erozijo tal. Seveda je slabo, če ga uporabljajo prepogosto, tudi zanj velja, da je primerno z njim kolobariti.
Kar zadeva posledice za kmetijstvo, si to zlahka razložimo s primerom soje. Slovenija, kot ena od držav v prvi frontni črti nasprotovanju sodobnemu sortimentu, dejansko zadnjih nekaj let pospešuje pridelavo gensko nespremenjene soje. Prav ta primer lepo kaže na škodljive učinke zavračanja sodobnejših rešitev. Kmetje so namreč hitro spoznali, da soje brez uporabe herbicidov pač ne morejo pridelovati, saj se hitro zapleveli, zato je kmetijsko ministrstvo seveda odobrilo uporabo številnih pripravkov. V Sloveniji je trenutno za sojo registriranih devet aktivnih substanc, konkretno so to linuron, klomazon, S-metolaklor, pendimetalin, bentazon, cikloksidim, fluazifop-p-butil, tifensulfuron-metil in imazamoks v 15 komercialnih pripravkih. Če njihovo toksičnost za ljudi in vodne živali ali vpliv na podtalnico primerjamo z glifosatom, ugotovimo, da je zmagovalec nesporno glifosat, saj se edini ne izpira, se hitro razgradi, njegova oralna in dermalna toksičnost pa je daleč najnižja, nekje na ravni kuhinjske soli. Za primerjavo: imazamoks ob inhalaciji povzroči smrt 50 odstotkov testnih podgan že v koncentraciji 6,6 miligrama na kilogram teže, tudi za vodne živali je zelo toksičen. Ob tem z glifosatom škropijo le enkrat, s selektivnimi, pri nas registriranimi herbicidi pa zvečine večkrat, končni učinek pa je še vedno le delen.
Na glifosat odporno GSO-sojo so dejansko v Evropi pridelovali le v Romuniji in jo seveda izvažali v EU. Prav komično je dejstvo, da je bilo to, namreč uvoz iz Romunije kot države zunaj EU, v redu, ob vstopu Romunije v EU pa je postalo strogo prepovedano. Bolj jasno ponazoritev, kako lahko neodgovorna politika škodi lastnemu kmetijstvu, bi težko našli. Ker tudi zaradi prepovedi učinkovitega kmetijstva v EU soje še zdaleč ne pridelamo zadosti, jo seveda uvažamo. Slovenija je na seznamu največjih uvoznic visoko na drugem mestu v EU, takoj za Nizozemsko in pred Dansko. Tudi če je razlog pristanišče v Kopru, ne kaže pozabiti, da gre od tam torej v Avstrijo in na Madžarsko. Tudi to je malo komično, saj je Avstrija daleč prva v Evropi po kritikah GSO-sortimenta, Madžarska pa ima prepoved pridelave GSO zapisano kar v ustavo!
Od kod sploh trenutna gonja proti uporabi prav tega herbicida? Seveda je v ozadju omenjena gonja proti GSO-sortimentu. Se pa dogajanja vlečejo že več let, eskalirala pa so ob objavi »monografije št. 112« skoraj neznanega IARC, organa WHO s sedežem v Franciji, katerega naloga naj bi bila proučevanje možne rakotvornosti substanc. Marca 2015 je namreč ta organ razglasil, da bi po njihovem mnenju glifosat lahko uvrstili med substance, ki bi lahko povzročale raka. Kot se je kmalu pokazalo, je bila ta klasifikacija v ostrem nasprotju s stališči vseh drugih regulatornih svetovnih agencij, med njimi tudi evropskih, kot sta urad za varno hrano EFSA in urad za varnost kemikalij ECHA, ki so in še vedno trdijo, da dokazov o rakotvornosti ni.
V zadnjem letu je o tej kontroverzni odločitvi IARC znanih vse več izjemno kompromitirajočih dejstev, ki prej kot na resno znanstveno odločanje spominjajo na delovanje kriminalne združbe, katere ključne osebe se s tem osebno okoriščajo. Nazadnje sta na to početje podrobneje opozarjala Davis Zaruk (https://risk-monger.com/blog/) in tiskovna agencija Reuters (https://www.reuters.com/investigates/special-report/who-iarc-glyphosate/). V Sloveniji so za zdaj panožna združenja tiho (morda se bodo oglasila takrat, ko bo prepozno), edini, ki prepovedi javno nasprotuje, pa je evropski poslanec Franc Bogovič, po poklicu sadjar (Delo, 26. oktobra).
Kaj nas torej čaka v bližnji prihodnosti? Daleč najverjetneje dejanska prepoved uporabe omenjenega herbicida in strog nadzor nad uvozom hrane, pridelane na ta način. V redu, mogoče zamahnete z roko, 65-odstotne podražitve hrane pa evropske države že ne bi dovolile. Sam o tem nisem tako zelo prepričan. Če pogledamo le situacijo v Nemčiji, kjer kvazizeleni že leta oblikujejo energetsko politiko: kam so prišli z nasprotovanjem jedrski tehnologiji in z nekritičnim prevzemanjem »obnovljivih virov«? Prišli so v tako situacijo, da je zdaj elektrika za gospodinjstva trikrat dražja kot, recimo, v ZDA, zato celo v bogati Nemčiji številnim revnim družinam elektriko izklapljajo. Enako kot v kmetijstvu se je tudi v tem primeru pokazala vsa dvoličnost na videz »okoljsko« naravnanih rešitev – manjkajočo elektriko pač namesto jedrskih elektrarn proizvedejo bistveno bolj umazane termoelektrarne. Situacija je enaka, kot se zdaj obeta v kmetijstvu. Zato se že slišijo opozorila, da bi tako enormna podražitev hrane (ja, tudi ta je že zdaj mnogo dražja kot v ZDA) pripomogla k volilnemu uspehu radikalne desnice.
BORUT BOHANEC, Biotehniška fakulteta
