V televizijski oddaji Tarča sta bili teden pred glasovanjem organizirani in javnosti predstavljeni dve soočenji zagovornikov vladnega koncepta izgradnje železniške proge Koper–Divača in predstavnikov civilne iniciative. Oboji so se strinjali s potrebo po izgradnji nove železniške proge, vendar z različnimi koncepti izvedbe. Opazno je bilo, da so se med vodji zagovornikov vladnega koncepta izgradnje nove železniške proge pojavili tisti ljudje, ki so bili nedavno pobudniki prodaje številnih slovenskih podjetij, med katerimi sta bili tudi Litostroj in Cimos. Razprave približno 30 do 40 udeležencev obeh taborov so bile zelo živahne, trajale so vsakič polni dve uri, vendar vsakič brez kakršnegakoli soglasja ali konkretnega predloga.

Omenjeno reševanje pomembnega gospodarskega problema, ki ga je v našem primeru opravila vlada s splošno razpravo, pa je eklatanten primer njenega slabega gospodarjenja, ki si zasluži negativno oceno. Glede na to, da je Republika Slovenija lastnica obravnavane proge, bi moralo reševanje zadev v zvezi s progo pripadati Slovenskemu državnemu holdingu (SDH), in ne vladi. Tako se zdaj nadaljuje, toda sedanji SDH tej nalogi ni dorasel. Državno premoženje – lastnina je pomemben vir za polnjenje državne blagajne. Temu premoženju pripadata tudi Luka Koper in železniški tir, ki je bil predmet referenduma. Zakon o Slovenskem državnem holdingu (SDH-1) je državni zbor sprejel marca leta 2014. Upravlja naj kapitalske naložbe, ki so v lasti RS in med katere spada tudi primer železniške proge.

Pristojnost in odgovornost SDH pa je tudi to, da z uveljavljanjem ukrepov omejuje tveganje za korupcijo in neetično ravnanje ter da dolgoročno poveča donosnost in vrednost naložb. Namen zakona o SDH je tudi ločitev funkcije države kot lastnice te naložbe od drugih funkcij države. V 38. členu tega zakona pa piše, da naloge in pristojnosti skupščine SDH, ki praktično odloča o vsem, kar se dogaja v SDH, uresničuje vlada. Zaradi uresničevanja tega člena SDH ne more biti neodvisen od vlade. Slovenski SDH uporablja pravila za upravljanje in gospodarjenje s slovenskim državnim premoženjem, kar pa moremo enačiti s pravili korporativnega upravljanja in vodenjem delniških družb, ki kotirajo na borzah in ki jih uporabljajo industrijsko najbolj razvite države EU. Nemško gospodarstvo pozna enotna pravila za vodenje podjetij, ki kotirajo na borzah. Ta pravila se imenujejo »Deutscher Corporate Governance Kodex«. Kodeks predpisuje vladna komisija, vsako leto ga obnavljajo, uporablja pa ga večina nemških podjetij, ki predstavljajo vrhunec gospodarske moči EU. Bistvene razlike med uspešnimi holdingi oziroma kodeksi za upravljanje podjetij uglednih korporacij industrijsko razvitih dežel, ki se odlikujejo z velikimi donosi, ustvarjenimi z visoko tehnologijo gospodarjenja, in SDH so:

Moderno skupščino holdinga oblikujejo izvoljeni predstavniki vseh naložb in vsake naložbe posebej ter zastopniki delavcev. Skupščina imenuje nadzornike iz vsake naložbe posebej in imenuje tudi predsednika holdinga.

Predsednik holdinga je oseba izjemnih inovativnih sposobnosti, ki so dokazane s pomembnimi gospodarskimi dosežki. Praviloma ima visokošolsko izobrazbo in izkazuje sposobnost komuniciranja s sodelavci. Glavna naloga predsednika je, da poišče rešitev vsakega problema.

Predsednik holdinga prek posebnega oddelka za razvoj vzdržuje povezavo holdinga z univerzitetnimi znanstvenimi ustanovami. Podjetje mora slediti razvoju znanosti glede aktualnih problemov holdinga.

Predsednik holdinga za skupščino holdinga in seveda tudi vlado za vsak konec leta njegovega mandata pripravi poročilo o delu in uspehih.

Kot primer uspešnega direktorja holdinga predstavljam dr. inž. Norberta Reithoferja, ki je bil v podjetju BMW generalni direktor uprave. Je diplomirani inženir proizvodnega strojništva, doktoriral je s področja obdelovalnih strojev, tri leta je bil tehnični direktor podružnice BMW v Južni Afriki in tri leta direktor podružnice BMW v ZDA, od tam pa je bil poklican nazaj v München, kjer mu je z njegovo ekipo uspelo BMW preoblikovati v vodilno podjetje na področju razvoja in proizvodnje avtomobilov. Pod njegovim vodstvom je v BMW leta 2012 sto tisoč delavcev ustvarilo 30,4 milijarde evrov čistega prihodka (total equity), kar pomeni 304.000 evrov na delavca.

V Sloveniji je razmeroma veliko ustvarjalnih posameznikov, ki so z dosedanjim delom dokazali vrhunske zmogljivosti in ki bi znali ustvariti holding z velikim donosom državnega premoženja, takim, ki praviloma daleč presega 10 odstotkov letnega prirastka. Slovenske kandidate, primerne za direktorja SDH, lahko iščemo med domačimi poslovneži ali gospodarstveniki, takimi, kot je na primer direktor koncerna Gorenje ali kot je prof. dr. Janez Koželj, predsednik občinskega odbora Ljubljana za urejanje prostora, ali kot je dipl. inž. Marjan Mateta, generalni menedžer tovarne lepil v Sežani, ki je razvil vrhunsko kakovost industrijskih lepil in pripadajočo proizvodnjo evropskega pomena. In še bi lahko naštevali imena slovenskih inovatorjev, sposobnih povečati donos slovenskega državnega premoženja.

Poseben primer uspešnega inovatorja in poslovneža je mag. Peter Vogrič, diplomirani inženir strojništva, dolgoletni član Litostroja, ki je v prejšnjem stoletju tri desetletja razvijal in optimiziral proizvodnjo ter organiziral prodajo sodobnih preoblikovalnih strojev in opreme. V ta namen so zgradili proizvodni objekt (tovarno) z več kot tristo delavci, v katerem zdaj domuje Litostroj Power. Temelj uspeha Petra Vogriča so originalne tehnične rešitve pri teh strojih. Razvil je tej proizvodnji primeren modulni sistem, s katerim je oblikoval zahtevam kupcev primerno kompozicijo stroja in bil na trgu zelo uspešen kljub hudi konkurenci. V treh desetletjih njegove aktivnosti je s sodelavci proizvedel več kot 10.000 proizvodnih enot, ki so bile prodajane po vsem svetu, veliko zlasti v Rusiji. Produktivnost njegovih delavcev se ocenjuje z donosom: dosegli so donos 93.000 dolarjev, kar je tri- do štirikrat večji donos od običajnega Litostrojevega donosa.

Slovensko državno premoženje ocenjujejo na deset do trinajst milijard evrov, donos tega kapitala so sredstva, ki polnijo državni proračun in posredno določajo standard prebivalcev, na katerega odločujoče vpliva SDH.

JOŽE HLEBANJA