Ko človek hudo zboli, se ne sooči samo s posledicami bolezni, pač pa tudi z napornim zdravljenjem. Posledice so najtežje na začetku zdravljenja, bolnika pa lahko spremljajo tudi po končanem zdravljenju. V medicini se zato uveljavlja pristop celostne obravnave, ko bolniku ne omogočijo samo zdravljenja, pač pa tudi podporo pri različnih vidikih okrevanja. Najpomembnejše so prehranska, psihološka in fizioterapevtska podpora ter tudi druge oblike rehabilitacije, ki stremijo k cilju, da človeku omogočijo čim hitrejše okrevanje po bolezni in zdravljenju, s tem višjo kakovost življenja in hitrejšo vrnitev na delovno mesto, če je zaposlen.
Celostno obravnavo bolnikov uvajajo tudi na kliničnem oddelku za hematologijo v UKC Ljubljana. Nedavno je tamkajšnjim strokovnjakom specialistka hematološke fizioterapije Patricia Scott predstavila, kako izvajajo celostno rehabilitacijo hematoonkoloških bolnikov na Kliniki Mayo v Arizoni v ZDA. Kar nekaj načinov rehabilitacije, ki jih je omenila gostja, na oddelku že izvajajo, nekatere pa bodo poskušali še uvesti, je pojasnila hematologinja doc. dr. Irena Preložnik Zupan.
Kemomožgani in druge težave
Neželeni učinki zdravljenja raka so lahko akutni in se umirijo v nekaj dneh ali tednih, lahko pa so trajni in bolnika spremljajo še leta po končanem zdravljenju. Tako na primer kar 70 do celo 100 odstotkov onkoloških bolnikov toži zaradi kronične utrujenosti ali izčrpanosti. Pogosta je tudi nespečnost, ki je lahko posledica tesnobnosti, bolečin, pa tudi hormonske terapije na primer pri raku dojk, ki povzroča vročinske oblive. Bolečina lahko izhaja iz poškodb tkiva ali živcev zaradi tumorja ali kirurškega zdravljenja, povzročajo jo lahko zlomi kosti ob osteoporozi, ki je tudi neželeni učinek onkološkega zdravljenja, in drugo. Onkološko zdravljenje lahko vpliva na razvoj srčno-žilnih bolezni, bolniki imajo težave s pljuči in živčnim sistemom. Slednje se kaže kot izguba občutljivosti na določenih mestih, mravljinčenje, pekoče senzacije, splošna oslabelost, nekateri bolniki trpijo zaradi mišičnih krčev, fantomske bolečine po odstranitvi uda… Znane so tudi težave s koncentracijo, zmedenost in pozabljivost po kemoterapiji, za kar se je v ZDA uveljavil izraz kemomožgani.
Pri bolnikih z rakom dojke, jajčnikov, črevesa, prostate in mod se lahko po odstranitvi področnih bezgavk pojavi limfedem, kot se reče zastajanju limfne tekočine v tkivih. To povzroča občutek težkega uda, bolečine, motenega občutja, iz česar se lahko razvije kronična bolečina in bolnik otečeno roko ali nogo vse manj uporablja.
Bolniki, ki prejemajo opioidne analgetike, lahko trpijo zaradi zaprtja. Obsevanje vratu in glave lahko povzroči težave pri požiranju, obsevanje predela trebuha ali medenice slabšo absorpcijo hranil v črevesju, drisko in druge prebavne težave.
Ni zavarovanja, ni rehabilitacije
Onkološka rehabilitacija zajema vrsto terapij, ki bolniku pomagajo, da pridobi mišično moč in vzdržljivost, postane neodvisen od drugih ljudi, zmanjšajo mu stres in pomagajo ohranjati energijo, kar vse pripomore, da lahko laže opravlja vsakodnevne dejavnosti. V rehabilitacijo so vključeni različni strokovnjaki, je pojasnila Scottova, odvisno od tega, kaj bolnik potrebuje. Delovni terapevti pomagajo bolniku pri ohranjanju neodvisnosti pri vsakodnevnih opravilih, logopedi pomagajo bolnikom, ki imajo težave z govorjenjem, s suhimi usti, izgubo glasu, fizioterapevti pomagajo bolnikom prek vadbe optimizirati telesne zmogljivosti.
Po besedah gostje vse več bolnišnic v ZDA omogoča tudi terapijo z masažo, saj ta bolnike sprošča. Ker nekateri bolniki v bolnišnici preživijo veliko časa, velik del časa pa se z njimi nihče ne ukvarja, jih skušajo s strokovnjaki za prostočasne dejavnosti zaposliti z družabnimi igrami. To tudi preprečuje razvoj depresije. Ključen člen rehabilitacijskega tima je po besedah Scottove socialni delavec, ki ureja stike z bolnikovo družino in glede plačila. Rehabilitacijo morajo ljudje brez ustreznega zdravstvenega zavarovanja plačati sami oziroma pridobiti vire financiranja pri nevladnih organizacijah.
Merljivi cilji
Bolnike v rehabilitacijo vključijo že, ko se zdravijo v bolnišnici, in rehabilitacijo nadaljujejo, ko zdravljenje končajo. Za vsakega naredijo načrt rehabilitacije, ki temelji na oceni telesnih sposobnosti, izvidov in opažanj drugih strokovnjakov v rehabilitacijskem timu. Tako na primer pred načrtom za vadbo pri bolniku ocenijo jakost bolečine, stopnjo utrujenosti, gibljivost sklepov, mišično moč, koordinacijo, funkcionalno mobilnost – ali lahko vstaja s postelje, se premika ipd., ravnotežje, s testom šest minutne hoje izmerijo telesno sposobnost in ocenijo bolnikovo telesno zmogljivost v preteklosti. Upoštevajo njegove omejitve, ki izhajajo iz pridruženih bolezni, kot so sladkorna bolezen, imunska oslabelost, obraba kolkov, osteoporoza, mišična oslabelost… Pri bolnikih s krvnimi raki, ki jih s kemoterapijo pripravljajo na presaditev krvotvornih matičnih celic, vsakodnevno spremljajo krvne izvide in vadbo prilagajajo izvidom: pri zelo znižanem številu krvnih celic mora biti bolnik izoliran v bolniški sobi, pri srednji in višji vrednosti pa se lahko sprehaja po hodniku ali vadi v telovadnici, ki jo imajo na hematološkem oddelku.
Kot je poudarila Scottova, pri rehabilitaciji skupaj z bolnikom in svojci postavijo cilje, ki so funkcionalni in merljivi. Tako so lahko cilji, da izboljšajo bolnikovo posedanje v postelji, vstajanje iz postelje, hoja, skrb zase…
V rehabilitacijo vključijo vse hospitalizirane onkološke bolnike, seveda pa vsem ne ponujajo celotnega spektra podpore, pač pa le tisto, ki jo bolnik potrebuje. Bolnike in svojce tudi poučijo o pomenu vadbe doma in o tem, kako obvladovati utrujenost in ohranjati energijo.
Za bolnike, ki končajo bolnišnično zdravljenje, pripravijo načrt vadbe v domačem okolju. Cilj je, da sčasoma bolnik potrebuje vse manj podpore rehabilitacijskega tima in lahko začne vadbo izvajati v okviru ponudbe v lokalni skupnosti. Bolnikom sledijo pet let po zaključenem zdravljenju, da prepoznajo tudi pozne neželene učinke zdravljenja, ki se lahko pojavijo več let po zdravljenju. Ob pregledih jih tako ne pregleda samo zdravnik, ampak se pogovorijo tudi s socialnim delavcem, nutricionistom, fizioterapevtom in psihologom. Bolnike, ki pridejo v bolnišnico Mayo na pregled, spodbujajo, da v času, ko čakajo na izvide, obiščejo bolnišnično telovadnico in opravijo vadbo, je še povedala Patricia Scott.
