Ja, tako kot vsako leto zadnjih deset let.
Zakaj vedno Orto bar?Ker je bil to naš drugi dom. Začeli smo v Palmi, ampak Orto je bil prvi klub, ki je bil posvečen rokenrolu, in še vedno vztraja tako kot mi.
Bosta na koncert Sausages prišli tudi vaši hčerki, ki sta zdaj že v pubertetniških letih?Rekli sta, da bolj ne, ker sta v Orto bar hodili že, ko sta bili stari osem let, oziroma sta bili na našem koncertu že takrat, tako da jima je to že malo preveč znano. Danes grem s starejšo hčerko na koncert Siddharte, zna pa se zgoditi, da pride tudi na naš koncert.
Kaj pa pravita na vašo glasbo?Daj, oči, nehi že. Nehi že spet s temi Sausages. Po navadi je tako, da tistega, kar imaš doma, ne ceniš toliko kot tisto, kar je na sosedovem zelniku.
Siddharta in Big Foot Mama so začeli v približno istem času kot vi. Zakaj niste nikoli prišli tako daleč kot oni?Nikoli nismo imeli v načrtu popularnosti. Bolj nam je šlo za čisto zabavo in sporočila. Povedati nekaj takega, česar ne sme nihče povedati, na primer, da se imajo tudi punce lahko tako fajn kot fantje. Oni so imeli v besedilih malo bolj skrivnostno noto in mogoče bolj spevno muziko. Naša glasba je precej zakomplicirana. Niso samo trije akordi, ampak jih je tudi po 20, in ko se tega loti mlad glasbenik, je to kar projekt. Poleg tega nismo imeli tako velike medijske podpore, ker se tudi sami nismo trudili s promocijo. Nikoli nam ni šlo za to, da bi polnili stadione.
Tomi Meglič iz Siddharte je, ko so Sausages v poznih devetdesetih igrali v zdaj že ugaslem klubu Hound Dog v Šiški, tam takrat delal kot natakar.Res je. Prvi koncert Tomija, na katerega je šel, je bil menda naš, ko smo igrali v Acapulcu, in rekel je, da nikoli v življenju ni slišal česa tako glasnega.
Pravite, da je vaša glasba bolj zahtevna, so pa zato na drugi strani zelo preprosta besedila.Besedila so zelo enostavna, ampak ne govorijo o tem, kar bi rada slišala večina ljudi. Večina ljudi rada sliši to, kar se jim dogaja v življenju. Najpopularnejše pesmi so poskočne žalostinke, se pravi, da je pesem v glasbenem smislu vesela, poje pa o tem, kako ti je hudo, ker te je pustila punca. Naša besedila so bolj v smislu, kako se imamo dobro, ne glede na to, kako je vse okrog tebe slabo, s tem pa se človek težko identificira. Načeloma se nimaš dobro. Načeloma ti gre v življenju slabo. In potem se je težje veseliti z nekom, če ti nisi dobre volje. Veliko lažje je trpeti z nekom, ki trpi tako kot ti.
Peli ste tudi o spanju ves dan.Tudi, saj o tem govorim. Kdo si danes lahko privošči, da bo rekel, da ne gre v službo, in bo raje preležal ves dan in se imel fino? In potem je, ko poslušaš takšno pesem, kot da bi ti nekdo dajal sol na rano. Ne moreš veselo peti o žalosti, čeprav je to recept za uspeh, ampak se mi zdi malo privlečen za lase. Če veš, kaj moraš reči punci, da gre s tabo na zmenek, to malo izgubi čar, saj lahko greš v tem primeru do vsake punce in gre s tabo, kar pa je malo brez zveze, ker ni več prave pristnosti in iskrenosti.
Vse skupaj se je začelo s seksom, drogami in rokenrolom, potem ste opustili droge, kaj pa ostaja zdaj?Presedlal sem na ljubezen, vino in glasbo. Postali smo zmernejši. Z leti ne potrebuješ več treh punc in hektolitrov piva, ampak je dosti nekaj pirčkov in ena punca.
Lani ste izdali kompilacijski album, vse pesmi pa je mogoče poslušati tudi na vaši spletni strani. Kako to?Glasba je nekaj, kar pač radi delamo. To je približno tako, kot če nekdo rad seksa in bo, če bo to začel prodajati, prej ali slej nehal uživati v tem. Ne gre za to, da bi hoteli zaslužiti.
Glasba je bila za vas vedno bolj hobi.Vedno, ja. Z glasbo smo se poskušali ukvarjati tudi profesionalno, ampak je v tem poslu toliko negativnih stvari, od podtikanj do podkupovanj, skratka kup neumnosti, ki nimajo zveze z glasbo, tako da moraš imeti res veliko željo po tem, da bi bil uspešen in popularen, prepoznaven. Nam pa je bilo vseeno. Priklopiš kitaro in igraš, to je to. Ne potrebujemo zastavic z našim imenom. Nimamo pahorjevega sindroma.
Ali s podtikanji namigujete na medije?Tudi. Rumenim medijem je vseeno za glasbenika in njegovo glasbo. Njim je važno samo, da prodajo čim več, in si potem izmislijo kakšno zgodbico o tebi.
Glede vas je, ko gre za medije, res najti veliko več rumenih zgodb kot pogovorov o glasbi. Je to vaša krivda?Jaz nisem nikoli nič napisal, se pravi, da moja krivda zagotovo ni. Eno dejstvo je, da so mediji, ko sem bil na Kmetiji slavnih, o meni pisali veliko stvari, ki so bile zanimive njim. Moja krivda je v tem, da sem sploh šel na Kmetijo.
Vam je žal?Ne, same Kmetije ne, ker je bil to dober dopust. Krasen dopust. Malo smo delali, ampak načeloma smo se zabavali. 90 odstotkov časa smo se imeli super, tistih deset odstotkov prepirov pa je bilo zelo napihnjenih, ker to bolj prodaja. Če bi gledali resničnostni šov, v katerem bi se vsi imeli radi, ga ne bi nihče gledal.
Ste pa v Kmetiji zmagali.Z lahkoto. Z Arturjem sva bila najprej zmenjena, da ne bo zmagal nihče, potem pa sva izvedela, da bo šel denar v dobrodelne namene, in sva si rekla, nič, poberiva denar midva, pa ga v dobrodelne namene raje dajva sama.
Ste ga dali v dobrodelne namene?Če nekomu plačaš, ko nekaj naredi zate, gre to v dobrodelne namene.
Kaj pa ste kupili s preostankom?Kitaro, z otrokoma sem šel za en teden v Turčijo pa častiti sem moral. Še dve leti po tem so mi govorili, ti imaš denar, ti časti.
Sausages so ljudje pogosto odpravljali kot bend, na katerega so padale najstnice in ki ima banalna besedila, izpuščalo pa se je glasbeni del.Prvi vtis je izjemno močen in to, kar narediš na začetku, te potem spremlja vse življenje. To, kar se je zgodilo, ni bilo načrtno. Dekleta so norela za nami. Nimaš kaj narediti v zvezi s tem. Je pa glasba zelo globoka in ima veliko več sporočil, kot se piše o tem.
Koliko so punce takrat norele za vami?V devetdesetih, ko smo začeli, je bila norija. Pa nismo bili samo mi. Takrat so bili še Babewatchi, Big Foot Mama, Prisluhnimo tišini, Srečna mladina, kup bendov. Vsi smo igrali in imeli občutek, da iz tega nekaj bo. In je tudi bilo. Bendi, ki so res delali za to, so prišli v prvo ligo, drugi pa smo to delali ljubiteljsko.
V svojih zlatih časih ste imeli tudi po sto koncertov na leto.V dveh letih okoli 300, ampak tega nismo jemali kot posel. To, da smo igrali in služili, je bilo normalno in nismo niti razmišljali o tem, da bi se s tem ukvarjali načrtno. Bili smo mladi in takrat ne razmišljaš o tem, da bi kaj privarčeval za pokoj, sploh pa ne, če se ukvarjaš z rokenrolom. Kakor je prišlo, tako je šlo in smo se imeli res super.
Vas preseneča, da ljudje še vedno vedo, za kaj gre, ko omeniš Sausages?Ne. Mislim, da je dosti ljudem, ki so nas poslušali in odraščali z nami, to ostalo v spominu kot obdobje, ko smo se res imeli dobro. In da ta glasba ni tako brezzvezna, čeprav ni bila toliko prisotna v medijih, ter da ljudem vseeno nekaj pomeni.
