Ne narekuje ju le dejstvo, da mora junak v razmeroma kratkem času obvladati glasbene spretnosti, ki jih drugi osvajajo že od mladih let. Temeljita predvsem na dinamiki odnosa med prvoosebnim pripovedovalcem in šestdeset let starejšim učiteljem, ki ga na vratih vsakič pričaka s poljubom, do česar čuti junak obenem odpor in razumevanje: »Nič odvratnega, nič umazanega, nič perverznega, pri starcu se mi je zdelo vse jasno in normalno, bilo je vse tako človeško naravno, /…/ umeščeno v sprejemanje in darovanje drugega drugemu…« In čeprav se erotika v klasični manifestaciji med njima zgodi le enkrat – po že opravljenem sprejemnem izpitu, ker bi prej razvodenila smisel njunega vztrajnega učnega procesa –, se obenem zdi, da bi prav ta proces brez ljubezenske, pravzaprav erotične zavezanosti skupni stvari zagotovo propadel. Tako pa je njuno neizprosno učenje novo tako za občutljivega fanta, ki si je želel, da bi ga nekdo bolje spoznal, in bo »šolanje« zaključil z neomajnim zavedanjem o moči iskanja znanja in vztrajanja v trpljenja polnem življenju, kot za vztrajnega starca, in to kljub njegovi dolgi poučevalni praksi.
Napetost izsili še način pripovedovalčevega pretežno retrospektivnega »zapisovanja« njune zgodbe, ki je preizkušnja tudi za bralca, pa ne le takega, ki težko prenaša veristične, organske opise odtekanja mastnega olja po starčevski bradi. Pripovedi zaznamujejo dolgi stavki, ki se kot v modernističnem toku zavesti pogosto vijejo čez več strani in so le redko ločeni z odstavki, kar si lahko avtor privošči le, če je sposoben vzdrževati toliko pozornosti – in Sosiču na robu bralčeve potrpežljivosti kdaj tudi spodrsne. Učinkovitejši avtorski manever je prepletanje mladeničeve in starčeve perspektive – subtilno spremembo glasu je avtor včasih nakazal z ritmičnim ponavljanjem izraza »tako jaz sam« ali »tako starec sam«, drugič uspešno zabrisal, da bi še poudaril samost likov, ki sta morda zares komplementarna šele v glasbi. To pa utegne zadovoljiti tako bralce, ki so si izbrali ljubezensko tematiko, kot tiste, ki jim je ljubša učna – obe zahtevata predvsem vztrajnost, v literaturi nič manjšo kot v življenju. In ta se je Sosiču dobro obrestovala.
