Razgaljanje nekoč vsemogočnega ameriškega filmskega producenta Harveyja Weinsteina kot verjetno najhujšega spolnega nadlegovalca in morebitnega posiljevalca v Hollywoodu v zadnjih tridesetih letih je sprožilo globalni plaz razkrivanja šokantnega obsega spolnega nadlegovanja žensk ne samo v filmski industriji, ampak vsepovsod. Tudi v Britaniji, kjer je prva raziskava po izbruhu Weinsteinovega škandala pokazala, da je različnih oblik spolnega nadlegovanja veliko več, kot si je mislil kdor koli.
Šokantno veliko spolnega nadlegovanja
Z njim se je moralo najmanj enkrat v življenju soočiti kar 55 odstotkov žensk in 22 odstotkov moških. Veliko ga je na delovnih mestih, kjer ga je doživelo 31 odstotkov žensk in 13 odstotkov moških. Še več ga je povsod drugod: z njim se je zunaj delovnega mesta soočilo 52 odstotkov žensk in 19 odstotkov moških. V nekaterih britanskih mestih je huje kot v večini, posebno na ulicah. V treh mestih je postalo spolno nadlegovanje na javnih krajih tako velik problem, da je policija v teh mestih za sovraštvo kot kriminalno dejanje razglasila tudi sovraštvo na podlagi spola. V Bristolu na primer pravijo, da bi bilo zelo težko najti dekle ali žensko, ki ni izkusila najmanj ene oblike spolnega nadlegovanja.
Weinsteinov škandal je Britanke, kot ženske vsepovsod po svetu, opogumil, da so javno spregovorile o svojih izkušnjah s spolnim nadlegovanjem. Govorimo lahko že o pravem mednarodnem gibanju, ki ga je na twitterju kot žrtev sprožila igralka Alyssa Milano s tvitom »Me Too« (Jaz tudi). Povezala je že skoraj milijon sedemsto tisoč žrtev iz 85 držav. V britanskem parlamentu se je žensko osebje povezalo prek mobilne aplikacije whatsapp, v okviru katere izmenjujejo informacije o nadlegovanju in nadlegovalcih ter nanje opozarjajo novinke. V teh izmenjavah naj bi poslance vseh strank med drugim obtožile, da se morajo zelo braniti njihovih rok v dvigalih, omenjajo pa tudi ministra, s katerim ni varno biti v taksiju.
Proti “normalizaciji” nadlegovanja
Za premagovanje te za ženske neprijetne poniževalne tako rekoč vsakdanje nadloge bodo morali veliko več povedati in narediti tudi moški. Med njimi politiki, ki pa bodo morali najprej, vsekakor v Britaniji, pomesti pred lastnim pragom. Na Otoku je pobudo prevzel vodja laburistične opozicije Jeremy Corbyn, ki je v odmevnem govoru poudaril, da je nujno ukrepati proti kulturi, v kateri je postalo zlorabljanje žensk pogosto nekaj sprejemljivega in normalnega v družbi, pa tudi v politični areni. Dejal je, da bodo morali poslanci, ki zlorabljajo ali spolno nadlegujejo ženske, odgovarjati za svoja dejanja.
Zatem je konservativna premierka Theresa May sprožila notranjo preiskavo obtožb proti konservativnemu poslancu in državnemu sekretarju na ministrstvu za brexit Marku Garnierju, enem od štirih poslancev, ki so po pisanju tiska tarča obtožb o spolnem nadlegovanju. Garnier, nekdanji bogati bančnik, je priznal, da je svoji prejšnji tajnici rekel Sugar Tits (Sladki joški) in jo poslal v nakup dveh vibratorjev, od katerih naj bi bil eden za ženo, drugi za njegovo uslužbenko. V preiskavi naj bi ugotovili, ali je s tem kršil pravilnik o ravnanju ministrov. Sam trdi, da so obtožbe zunaj konteksta in da je šlo za zabavno-šaljiva dogodka.
Hec mora biti?
Tudi to, da nekateri politiki spolnega nadlegovanja še vedno ne jemljejo resno, je del problema. Najbolj prepričljivo je to minuli konec tedna pokazal minister za izobraževanje Michael Gowe, ki je pred intervjujem z najostrejšim BBC-jevim radijskim novinarjem Johnom Humphrysom dejal: »Včasih mislim, da je priti v tvoj studio po malem tako kot priti v spalnico Harveyja Weinsteina.« Zaradi plazu kritik se je Gove javno opravičil, rekoč, da je šlo za povsem neprimeren neroden poskus humorja. Mnogi moški imajo spolno nadlegovanje žal za nekaj smešnega in zabavnega. Zato tudi radi sodelujejo v tako imenovanem moškem nakladanju v slačilnici, s katerim Donald Trump še vedno opravičuje posneti opis svojih metod spolnega nadlegovanja žensk.