Tu seveda ne gre za neizmerljivi naturalizem, ki ga ne more razumeti nihče drug kot on sam. V to se seveda nimamo pravice spuščati ne glede na to, da svojo bolečino deli z nami v obliki albuma Skeleton Tree kot prepričljive drame od prvega do zadnjega tona. V njem ni lažnih iluzij, za lase privlečenih opravičil ali (ob)rabe vsakdanjih klišejev. Kozmopolitsko zvenenje bolečine strtega očeta je seveda »nabor« zunajtrendovske različnosti, ki jo Nick Cave v nobenem trenutku ne olepšuje, niti je ne izpostavlja kot posebnost. Nekaj takšnega prenesti na oder je po (ne)doživetem na sinočnjem Cavovem nastopu očitno pretežno nemogoče. Dovolj bi bilo, če bi nam poleg albuma zapustil le film One More Time With Feeling, četudi verjamem, da Nick mora nastopati, saj je bil performans vedno njegov največji adut. Toda zakaj je treba – v tem primeru – iz žalosti narediti umetni raj? Množična »okupacija« odra, ko je v dodatku na oder povabil poslušalce, je bila seveda vrhunec nesmisla. Jasno, vedelo se je, da Nick to počne, zato so se ljudje grebli za prve vrste. Telefoni so vse pridno beležili. Na koncertu Nicka Cava? Bizarno! Ali »zapojte z menoj, če hočete« (Into My Arms)?
Veliko raje sem imel tistega neznosnega tečneža, ki se je po potrebi stepel s poslušalci ali jezno brcal ozvočenje, skozi From Her to Eternity prepričal angele, da so postali ljudje, nespravljivo kipel na električnem stolu (The Mercy Seat) in v neznosnih bolečinah priklical duha Elvisa Presleyja (Tupelo). Prav omenjena skladba in spokojna izvedba – tudi s čudovito svetlobno igro v dvorani – Skeleton Tree sta izstopali iz sence predvidljivosti ter oznanili manj naučeni del nastopa, ki bi se lahko mirne duše končal po rednem delu.
Nick Cave je bil v Ljubljani vedno dobrodošel gost in sodeč po odzivu občinstva to tudi ostaja. Vsak mit ima pravico do svojega konca in Nick Cave je na tej turneji skupaj s svojimi The Bad Seeds na zelo dobri poti. Odsotnost nekdanjega slabega semena Micka Harveyja namreč že dolgo ni bila tako v nebo vpijoča. Tistega pravega trenja med resnico in razvedrilom se enostavno ne občuti več. Postal je zabavljač, najverjetneje si je potihoma to tudi že od nekdaj želel. Šele ob tej domnevi je koncert mogoče meriti s samodejnimi histeričnimi vatli.
