Vendar pustimo to. Dejstvo je, da slovenski volilni sistem enostavno ni najboljši, najbolj pošten, najbolj enakopraven in kar je še podobnih vrednostnih pridevnikov. Ali imamo morda kakšne druge primerljive rešitve, ki bi dale ustreznejše rezultate?
Če pustimo ob strani »uspešne« enopartijske sisteme tipa Severne Koreje in dinastije od Kim Il Sunga do Kim Jong Una, dvopartijske ameriške bushevske dinastijske sisteme, pa potem kraljevine in diktature, nam primerljivo ostanejo le še razne demokracije, dejanske in navidezne, bolj ali manj dodelane. Vsekakor so mi bližje razni švicarski, islandski in skandinavski modeli kot pa balkanski, ruski in nekateri zahodnoevropski ter seveda slovenski.
Vendar ta trenutek imamo volilni sistem, ki pač velja, dokler ga vladajoče elite (ali pa morda ljudje na referendumu?) ne spremenijo.
Kljub temu da nas politiki, filozofi in pravniki, da ne govorim o nekaterih drugih nepogrešljivih in demokratično izvoljenih osebah, uspešno vlečejo za nos že več kot četrt stoletja in so od volilnega sistema do drugih oblik vladavine oziroma institucij prilagodili sebi in svojim somišljenikom, sem prepričan, da je z navzočnostjo na volitvah možno dokazati svojo oziroma našo državljansko moč. Vsaj enkrat na pet oziroma na štiri leta se marsikomu, tudi zelo upravičeno, tresejo hlače glede na bojazen, ali bo izvoljen ali ne.
Ne glede na to, da morda nismo zadovoljni z izbiro kandidatov, nam je dana vsaj možnost izbire. Zavest, da takšne možnosti nimajo na primer Katalonci v »demokratični« Španiji v okviru EU ali pa v kakšnih novih afriških »demokracijah«, je lahko razlog, da se potrudimo in našo suvereno izbiro, ali pač tudi oddajo praznega lista oziroma neveljavne glasovnice, realiziramo na voliščih.
Polagati upe v preteklost se mi zdi neumestno. Prav tako zaupati svoj glas tistim, ki so nas že velikokrat razočarali. Upati v boljšo prihodnost pa pomeni vsaj zaupati kandidatu, ki bo ali ki bi svoje zaupanje moral upravičiti s svojim delom in rezultati.
Miloš Šonc, Grosuplje
