Zadnji film dokaj neznanega ameriškega režiserja Christopherja Landona (Paranormalno: označeni, Skavti proti zombijem) se vrti okoli treh temeljnih sestavin: hkrati želi biti whodunit (identiteta storilca je razkrita šele na koncu), slasher (psihopatski morilec pobija praviloma z nožem) in časovna zagonetka po vzoru Neskončnega dne, v katerem Bill Murray v vlogi pensilvanskega vremenoslovca podoživlja isti dan. Frustracije navidezne neskončnosti tokrat z njim deli vase zagledana študentka Tree Gelbman (Jessica Rothe), pri čemer se njenih 24 ur vedno znova konča bistveno bolj usodno, saj jo dosledno hladnokrvno in kruto ubija zamaskirani morilec.
Kot razodeva naslov, je ponavljajoči se osemnajsti v mesecu hkrati njen rojstni dan. Uvodna tretjina filma predstavi kopico likov, ki pozneje iz različnih razlogov postanejo osrednji osumljenci. Ti so po vzoru »srednješolskih« grozljivk večinoma boleče stereotipni in enoznačni, a plehka karakterizacija se vsaj do neke mere zdi povsem namerna, samozavedajoče se parodiranje žanrskih tropov pa dovolj očitno (če že ne posebno učinkovito). V povezavi s tem sploh spočetka posrečeno deluje prehajanje med komedijo in grozljivko.
Še preden pa bi z zanimanjem izdatneje zarezali v smrtonosno izpeljanko igre »ugani, kdo«, se začnejo pojavljati težave. Manj očitna pomanjkljivost je nedomiselno kadriranje, ki v ključnih trenutkih suspenz ustvarja praviloma tako, da skrivnostneža z nožem enostavno zgolj porine iz fokusa kamere. Poleg tega montaža vselej preskoči nazornejši prikaz nasilja, s čimer jasno meri na mlajše občinstvo. Samo po sebi to ni pretirano moteče, čeravno bi se v slasherskem podžanru spodobilo preliti več krvi.
Film rešuje glavna igralka
Vsekakor bi morali biti prizori nasilja bolje režirani, saj so prijemi 42-letnega Landona v primerjavi z vragolijami nekaterih novodobnih mojstrov grozljivke – na primer Jamesa Wana (Žaga, Priklicano zlo, Zakleti) – milo rečeno dolgočasni. Filmu prav tako ne gre na roko, da je letošnje leto znotraj žanra zelo dobro zastopano. Med mainstream naslovi najbolj izstopajo Zbeži!, Razcepljen, Tisto in Annabelle: Stvarjenje in vsi se lahko (med drugim) pohvalijo z bistveno boljšim delom kamere.
Rešilna bilka je zato zagotovo osrednji nastop Jessice Rothe, znane predvsem po stranski vlogi v oskarjevskem muzikalu Dežela La La (2016). Tridesetletna igralka iz Denverja se dobro znajde v vlogi tipične samovšečne domišljavke, ki nekje vmes vendarle sprevidi, da boleča repeticija ni le priložnost za razkrinkanje morilca, temveč tudi za krpanje zoprne osebnosti. Že res, da je samorefleksija protagonista dodobra prežvečen pripovedni prijem, a tokrat vseeno deluje dovolj iskreno in nepretenciozno, da za silo nekako zvozi mimo trapastih dialogov (»zakaj me gledaš, kot bi se posrala na glavo tvoje mame«) in mestoma pretirano bebavega komičnega osrednjega dela.
Scenaristično nedosleden in površno režiran Srečen smrtni dan ni nikakršna polomija, je pa zamujena priložnost: bodisi zaradi podcenjevanja ciljnega občinstva bodisi zaradi nekompetentnosti režiserja, ki se je do zdaj še najbolj proslavil kot soscenarist imenitnega trilerja Disturbia (2007). Ker je podobno (pod)povprečna tudi nova, že osma Žaga, si velja v času cvetoče jeseni namesto najnovejših kinogrozljivk raje v udobju doma ogledati pravkar prispelo drugo sezono Netflixove serije Stranger Things.
