Knafelc piše: »Zdaj pa k osnovnemu namenu mojega pisma, s čimer sem tudi začel uvod. K polemiki o spravi namreč in zlasti h gospodu Francu Mihiču, ki se zelo trudi s količino napisanih prispevkov prepričati bralce, kako zelo prav ima in kako se stališča znanih in pomembnih Slovencev ujemajo z njegovimi.« Gospod Knafelc, s to trditvijo vi počnete ravno to, kar pripisujete meni, pri tem pa še ignorirate stališča znanih Slovencev, ki jih navajam, in jih ne komentirate. Pravite: »Svoje mnenje o tem želim povedati še enkrat: državljanska vojna je vojna, kjer se dve skupini v okviru države bojujeta za prevlado, ponavljam, v okviru države, ki ni napadena od zunaj.« Vsi, ki sem jih navajal, od dr. Franceta Bučarja, dr. Matjaža Zwittra do dr. Aleksandra Bajta, so obžalovali našo državljansko vojno še posebno zato, ker se je dogajala med tujo okupacijo. To je jasno tudi iz popisa in iz poimenovanja žrtev med drugo svetovno vojno in po njej.

Naj ponovim. Inštitut za novejšo zgodovino je ugotovil, da je največ žrtev povzročil nemški okupator (več kot 31.700), partizanski revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev (med vojno in po njej), izgube okupatorjev pa so 7800 mrtvih. Tako g. Knafelc zamolčite, da v vseh pismih na to temo vedno napišem, da spoštujem upor proti okupatorju, a obžalujem državljansko vojno.

Milan Maver v svojem pismu Sprava naša vsakdanja pravi: »Lotevajo se ideje komunizma, v katerem ni bilo nič zločinskega, takšnega so naredili šele ruski boljševiki. Ti so iz socialne in empatične družbene ureditve napravili grozo za ves svet. Med veliko svetovno vojno so sicer pomagali uničiti nacistično strahovlado, so pa ideji komunizma uničili dušo in človeško dostojanstvo za vse čase.« Zamolči pa, da so zmagovalci v slovenski državljanski vojni vse stavili na boljševika Stalina in uvedli režim po njegovem vzoru.

Glede spomenika v Karlovici pa ponavljam: spomeniki so v svoji osnovi namenjeni tistim, ki gorja vojne niso doživeli, da bi se ti spominjali prispevka pokojnih v skupno zgodovino. Naj ta spomenik ostane spomenik razcepljenosti slovenskega naroda, kjer brat sovraži brata, dokler se ne zvrneta v (skupni) grob? Slovenskih žrtev je v zgodovini mnogo, a na nas je, da te žrtve osmislimo. Menim takole. Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.

S tem končujem polemiko na to temo.

Franc Mihič, Ribnica