Odstavljeni katalonski predsednik Carles Puigdemont je že pet dni v belgijski in evropski prestolnici Bruslju, kamor je z več člani odstavljene katalonske vlade odpotoval skozi Marseill, ker naj bi mu zaradi »upora« – zanj naj bi veljal referendum o samostojnosti 1. oktobra – grozilo do 30 let zaporne kazni. V torek pa je Puigdemont s tiskovne konference v Bruslju sporočil, da sprejema »demokratični izziv« katalonskih parlamentarnih volitev, ki jih je španska vlada razpisala za 21. december (obenem je slednja ob podpori socialistov in Podemosa začasno odpravila avtonomijo Katalonije), in da bo priznal njihove rezultate, kakršni koli že bodo. S tem je implicitno priznal, da je Katalonija še vedno del Španije.
Vsekakor Puigdemont upa na zmago na volitvah, s katero naj bi po njegovih izračunih Katalonija dokončno postala samostojna država. Vendar je takšen izid precej negotov, saj so prebivalci Katalonije precej enakomerno razdeljeni na dva tabora, za samostojnost in proti njej. »Prisiljeni smo prilagoditi svoj nadaljnji načrt dela in ukrepanja, da bi se izognili nasilju,« je dejal Puidemont . »Če moramo zato upočasniti vzpostavitev (katalonske) republike, potem menimo, da je to primerna cena, ki jo moramo plačati v Evropi 21. stoletja.« To je prva očitna poteza katalonskih separatistov, ki kaže, da hočejo sedanjo krizo reševati na miren, kompromisen in demokratičen način. Na tak način si prizadevajo pridobiti mednarodno javnost, tudi EU, ki pa za njegove pozive ostaja popolnoma gluha.
Za zdaj nobena vlada v tujini in vsaj polovica Katalonije nista priznali neodvisnosti Katalonije, ki jo je razveljavilo špansko ustavno sodišče. Gibanje za osamosvojitev pa je oslabila tudi odločitev več sto podjetij, da bodo svoj sedež umaknila iz Katalonije. Problem je tudi to, da so nekateri deli Katalonije napovedali priključitev Španiji, če bo razglašena neodvisnost Katalonije.
Puigdemont zavrnil namige o iskanju političnega azila
Puigdemont je na omenjeni novinarski konferenci še poudaril, da ni prišel v Bruselj zaprosit za politični azil, o čemer se je veliko ugibalo. Belgijski premier Charles Michel, ki je frankofon, je najbrž pod pritiskom najmočnejše vladne stranke NVA (Nova flamska aliansa) – ki je še pred tremi leti, preden je vstopila v vlado, zagovarjala odcepitev Flandrije – edini evropski voditelj, ki je obsodil špansko nasilje v Kataloniji in v zvezi s tem kritiziral španskega premierja Mariana Rajoya. Tudi zato se je Puigdemont odpravil v Belgijo, vendar ga proti pričakovanju niso sprejeli z odprtimi rokami. Michel je od svojih ministrov očitno zahteval, naj ga ignorirajo. Tudi nacionalistična NVA je bila zelo zadržana in na primer ni imela novinarske konference skupaj z njim niti ga ni uradno sprejela. Zato razočarani Puigdemont zdaj trdi, da je prišel v Belgijo samo zato, ker so tam ustanove EU, in dodaja: »Nisem prišel sem, da bi se vmešal v belgijsko politiko in ničesar je ne prosim, čeprav so znane simpatije in podpora, ki jih imamo tu.« Očitno je mislil na NVA, ki je dolgo podpirala katalonski boj za samostojnost, a ima zdaj očitno druge prioritete. Državni sekretar za priseljevanje Theo Francken (NVA), ki je bil dolgo časa velik zagovornik samostojne Flandrije in razpada Belgije, je sicer konec tedna samo omenil možnost, da Puigdemont dobi politični azil v Belgiji. A v zadnjih dneh posamezni komentatorji ne izključujejo možnosti ekstradicije, torej da ga bo belgijska vlada izročila Španiji.
