Ruski predsednik Vladimir Putin je v zadregi glede 100-letnice oktobrske revolucije, nekrvavega puča boljševikov proti začasni vladi. Pravzaprav za nobenega Rusa stvar ni preprosta, saj je po eni strani Lenin imel tedaj podporo med velikim delom Rusov, ker jih je izvlekel iz klanja prve svetovne vojne.
Po drugi strani pa se je spomladi 1918, sicer tudi zaradi britanskega vmešavanja, razplamtela triletna državljanska vojna, med katero je industrijska proizvodnja padla na sedmino predvojne, kmetijska pa na tretjino, tako da je več milijonov Rusov umrlo od lakote. In če je Lenin, preden ga je leta 1921 bolezen prikovala na posteljo, še uvedel novo ekonomsko politiko (NEP), ki je v naslednjih letih koristila kmetom, malim podjetnikom in sploh vsem prebivalcem ZSSR, pa se je po njegovi smrti leta 1924 uveljavil Stalin in potem še stalinizem z več kot deset milijoni smrtnih žrtev v samo 30 letih.
Hvaljeni in kritizirani Lenin
Tudi v šolah v Rusiji se raje izogibajo tej težki temi oktobrske revolucije. Putin pa je decembra 2016 izjavil, da nihče nima pravice politično zlorabljati stoletnice »za podaljševanje preteklih razdorov in razprtij, preteklih travm in razočaranj v sedanjost«. Preprečiti hoče torej konflikt med monarhisti (»Lenin je služil satanu«) in levičarji, v katerega bi se lahko vmešali tudi prozahodni liberalci, ki so nekako zmagali leta 1991, pa še prej za pol leta s padcem carja med februarsko revolucijo 1917.
Putin sebe razume bolj iz prvih dveh tradicij in je na primer leta 2000, takoj ko je postal predsednik Rusije, spet uvedel sovjetsko himno, pozneje pa je v Rusijo prepeljal posmrtne ostanke generala Antona Denikina, enega najbolj znanih voditeljev kontrarevolucije med državljansko vojno 1918–1921. In če slavi krepitev ZSSR, sovraži pa vsako težnjo po revoluciji, se najbrž boji, da bi tudi v Rusiji prišlo do podobnega prevrata kot v Ukrajini pred štirimi leti.
Putin hoče ohraniti Lenina v mavzoleju poleg Kremlja, obenem pa ga je večkrat kritiziral, predvsem zato, ker naj bi dal preveč avtonomije sovjetskim republikam. Preveč pa je naklonjen Stalinu, predvsem zaradi zmage nad Hitlerjem, hitre industrializacije in ideje imperija. Danes sicer v Rusiji Stalinovi kipi na javnih mestih sprožajo polemike, kar ne velja za Leninove. Več kot polovica Rusov meni, da je imel Lenin pozitivno vlogo v zgodovini. A problem za levico, ki se hoče organizirati proti Putinu, je, da ji je vzel vse simbole tako, da gradi podobo, da hoče obnoviti slavo in moč ZSSR. To je zdaj prišlo do izraza v Ukrajini, pa tudi v Siriji, kjer Rusija kaže mišice, kot da bi šlo za nekdanjo velesilo ZSSR.
Toda drugače kot v času ZSSR, ki je na primer veliko prispevala k emancipaciji žensk, današnja Rusija poudarja konservativne tradicionalne vrednote. Krim je tako za Putina nekaj svetega, ker se je tam v 10. stoletju dal krstiti knez Vladimir, kar je začetek pokristjanjevanja Rusov.
Putinu naj bi pravzaprav šlo samo za močno Rusijo, pri čemer ni pomembno, ali je bela ali rdeča. Zavzema se za spravo in ministrstvo za kulturo namerava novembra, torej ob stoletnici oktobrske revolucije, na Krimu odkriti »Spomenik sprave«. Predstavljala naj bi jo »mati domovina«, pod katero bi se spravila rdečearmejec in belogardist.
