Kaj pomeni kolo na romski zastavi? Večno potovanje Romov. Kakšen je naslov romske himne? Djelem djelem. Koliko Romov živi v Evropi? Osem do deset milijonov. S takšnimi vprašanji so se na kvizu na novomeški osnovi šoli Bršljin soočili romski otroci iz štirih dolenjskih in posavskih šol ter enega večnamenskega centra, nato pa se predstavili še v kulturnem programu s plesom, petjem in recitacijami v romskem in slovenskem jeziku. Srečanje romskih učencev pripravlja društvo Romani Union iz Murske Sobote. Medtem ko so ga na Dolenjskem pripravili drugič, v Prekmurju »živi« že šestnajst let.

Odzvale so se le redke šole

Po besedah Monike Sandreli iz društva Romani Union s takšnimi srečanji otroci sodelujejo pri ohranjanju romskega jezika in kulture ter se o njiju tudi kaj naučijo. Hkrati si z nastopi dvigujejo samozavest. »Otroci pokažejo, kaj so se naučili, kaj znajo in zmorejo. Pomembno je, da se družijo, izmenjajo izkušnje, stike,« pravi Sandrelijeva. »Znanje o romski kulturi in zgodovini je treba širiti, zato ga zdaj drugo leto zapored pripravljamo tudi na Dolenjskem in na Štajerskem. Če pa bo še kakšno društvo pripravljeno sodelovati, bomo to z veseljem sprejeli,« dodaja Jožek Horvat - Muc, predsednik omenjenega društva in Zveze Romov Slovenije.

Društvo je vabila poslalo na približno dvajset dolenjskih, belokranjskih in posavskih osnovnih šol, ki vključujejo tudi romske otroke. Medtem ko se v Prekmurju vsako leto na dogodek prijavi vsaj dvanajst šol, so se na Dolenjskem letos odzvale poleg bršljinske le šole Frana Metelka Škocjan, Šmihel, Leskovec pri Krškem ter večnamenski center Kerinov grm. »Upam, da bodo šole tudi na Dolenjskem v prihodnje bolj zainteresirane. Dogodek bomo skušali še nadgraditi, a če šole ne bodo pripravljene sodelovati, žal ne bo šlo,« pravi Horvat in dodaja, da v Prekmurju pri dogodku vsako leto sodelujejo tudi neromski otroci.

Ravnateljica bršljinske osnovne šole Darja Brezovar upa, da ne gre zgolj za projekt, ki bo trajal dve ali tri leta, nato pa ugasnil. »Sama pri sebi ugotavljam, kaj učenci s takim dogodkom pridobijo. Če ne drugega, najmanj to, da se družijo z učenci, enakimi sebi, iz različnih krajev, s podobnimi čustvi in težavami pri (ne)vključevanju v družbo in si znajo kaj povedati, drug drugega morda spodbuditi. Morda bi ga bilo dobro nadgraditi, da to ne bosta zgolj kviz in kulturna prireditev, ampak bo vključeval tudi druge oblike druženja,« je dejala Brezovarjeva.

Na osnovni šoli Bršljin imajo med 527 učenci četrtino romskih otrok, čeprav Brezovarjeva ta izraz nerada uporablja. »Jaz jim pravim otroci iz naselja Žabjak - Brezje. Pa ne zato, ker bi to skrivali, ampak ker se sčasoma vsi niti ne bodo več opredeljevali za Rome, čeprav tam živijo. Danes so romski otroci večinoma urejeni, lepo oblečeni, tudi po zunanjosti se ne razlikujejo od drugih otrok. Zakaj delati razlike, če pa ves čas govorimo o vključevanju?« razmišlja Brezovarjeva. Njena dolgoročna strategija, ki se, kot sama pravi, meri v desetletjih, je, da bi šlo učencem že tako dobro, da pomočnikov ne bi več potrebovali. »Trenutno pa imajo ti učenci še vedno primanjkljaj na področju jezika in socialnih veščin.«

Nič več »romska« šola

Pa vendarle v svoji dolgoletni karieri najprej učiteljice in zadnja leta ravnateljice, bršljinsko šolo pa je spoznavala že kot učenka, vidi bistven napredek, predvsem glede prisotnosti v šoli, ki je med romskimi otroki vse večja, in njihove uspešnosti. »Mnogi naši nekdanji učenci so že postali starši in mnogi med njimi že znajo spodbujati učenje, sodelovanje na prireditvah. Starši tudi prihajajo na napovedane razgovore, govorilne ure. Prav tako na nas v Novem mestu ne gledajo več zgolj kot na romsko šolo, ampak kot šolo Bršljin. Ves čas se trudimo biti prepoznavni na mnogih področjih, po katerih so prepoznavne tudi druge šole, pri nas pa tega prej kot da ni bilo.«