Sedanja oblika maturitetnega preizkusa iz slovenščine je preveč faktografska in premalo problemska, meni profesor Igor Saksida z ljubljanske pedagoške fakultete. Preizkusi, dodaja, so izrazito nerazločevalni, vse ocene se kopičijo okoli sive sredine, saj esej od maturantov zahteva predvsem obnovo literarnih besedil. Poleg tega je državni izpitni center izvedel obsežno anketo, v kateri le tretjina dijakov potrjuje, da je prebrala obravnavana dela, drugi črpajo iz obnov na internetu.
Maturo bi bilo treba dvigniti na zahtevnejši nivo, je prepričan naš sogovornik, ki je na forumu Slovlit sprožil o tem novo polemiko. Temeljna raven bi po njegovem predstavljala sedanjo raven in bi spodbujala manj zmožne ali manj motivirane dijake, ki bi na končnem preizkusu lahko dobili največ 5 točk. Za boljše dijake pa bi pripravili drugačne tipe preizkusov – bolj problemski esej, namesto znanega bi analizirali neznano besedilo ipd. – za do 8 točk.
Elitizem?
Tudi profesorica z ljubljanske filozofske fakultete Alojzija Zupan Sosič se strinja, da matura potrebuje prenovo. »A dvoravninskost je elitizem, ki si ga pri tako majhni populaciji otrok ne moremo privoščiti,« pravi. Opozarja, da se pri slovenščini ne razvijajo samo jezikovna zavest, nacionalna pripadnost, jezikovne spretnosti in literarne zmožnosti, pač pa se najbolj celostno oblikuje človekova osebnost. »Materinščina je predmet, kjer se lahko najbolj razvija empatija, in to le takrat, kadar so skupaj različni dijaki,« trdi.
Težavo vidi tudi v pravičnosti umeščanja na drugo raven: ali bi bila merodajna trenutna ocena ali dijakova odločitev za manj znanja? »Veliko otrok pri taki starosti slovenščina sploh ne zanima, družba jih uči, da bo zanje dovolj samo večji jezik.«
Ne zniževanje, zviševanje dosežkov
Če je na dveh ravneh preizkus iz matematike, ki prav tako vpliva na razvoj različnih zmožnosti, zakaj predmeta slovenščine ne bi ponudili na dveh ravneh, vrača žogico Saksida. »Za slovenščino morajo veljati ista načela kot za vse druge temeljne predmete, pismenost se razvija pri vseh,« meni. Navaja tudi rezultate raziskave RIC, ki kažejo, da bi se za višjo raven mature odločila dobra tretjina dijakov; dve tretjini bi torej ostali na sedanji ravni. »Če bi učencem ponudili višje izzive na višji ravni, drugačne od trenutne esejske šablone, bi dosegli več, pa tudi slovenščina bi bila bolj priljubljena – ne kot jezik, temveč kot predmet. Dve ravni ne pomenita zniževanja, ampak zviševanje pričakovanih dosežkov dijakov.«
Problematično število dijakov
Zupan-Sosičeva sicer opozarja na še bolj kočljiv problem poučevanja v srednji šoli – število dijakov v razredu. Da bi bili primerljivi z evropskimi standardi, bi jih moral biti v razredu okoli 20, ne pa sedanjih 35, pravi. Tako bi lahko učitelji spet delali večnivojsko. Na tej točki se nasprotniki in zagovorniki dvoravninske mature nemara najbolj zbližajo. Saksida vidi namreč možno rešitev v diferenciranem pouku v manjših skupinah, ki bi pomenil intenzivnejše delo v enih in bolj utrjevalno v drugih. »A naš prostor zaznamujejo ideološke debate in strah pred spremembami, in ti nas ne bodo pripeljali iz te zatohle in že nekoliko gnile tople grede,« sklene.
