Pobudo zanj naj bi dali državljani, natančneje predsednik Društva za zdravje naroda Jožef Ivan Ocvirk, ki je verjetno kar »Vili Kovačič« tega referenduma. Za njim menda stoji zasebno zdravstveno podjetje MC Medicor.

Referendum podpira tudi KZO (Koordinacija zdravniških organizacij), češ, zakon je slab, ker:

– omejuje strokovno avtonomija mladih specialistov,

– omejuje svobodo poslovanja zasebnikov,

– omejuje svobodo dela zaposlenih zdravnikov,

– onemogoča podeljevanje novih koncesij in podaljševanje obstoječih,

– za zdravnike določa številne prekrške in nerazumne kazni.

Na ministrstvu za zdravje se branijo v smislu, da sploh ne ukinjajo koncesij, da skušajo končno samo urediti njihovo podeljevanje in prav tako popoldansko delo pri zasebnikih. Prizadevajo si, da ne bi zdravniki izgoreli in bili pacienti ogroženi itd.

Slovenija je majhna. Predvidevam, da ni težko izrisati mreže potreb po zdravstveni dejavnosti, izračunati število in profil zdravnikov ter sodelavcev, ki bi jo zapolnili (med drugim tudi, koliko koncesionarjev bi potrebovali). Malo težje je poiskati možnosti, kje in kdaj bi te kadre dobili ter finančna sredstva zanje. Še težje je najti odgovor, kako premostiti razliko med zaželenim in realnim stanjem. Ob tem lahko iščemo odgovorne za pomanjkanje zdravnikov, odgovorne za tiste koncesije, ki so bile podeljene bolj na lepe oči, odgovorne, ker se je izgubljal denar itd., analiziramo in analiziramo in še analiziramo čakalne dobe, vendar nam to pri reševanju sedanje situacije kaj prida ne pomaga. Problemi se kopičijo in vlečejo leta. Že zdavnaj predolgo.

Ljudje se v strahu za zdravje in življenje sprašujemo: se bodo čakalne vrste res še podaljšale in nas bodo zdravniki z odhodom v tujino pustili na cedilu? Ščitijo zgolj svoje zasebne interese? Ne vemo, kdo ima prav: strokovnjaki, ki trdijo, da se bo zdravstveni sistem po sprejetju zakona sesul in da jih ministrica ni želela poslušati, upoštevati (ter stranke, ki jo kar naprej interpelirajo), ali ministrica, ki pravi, da se bori za dostopen javni, solidarni zdravstveni sistem in da v treh letih ni mogla (tudi zaradi različnih pritiskov ter polen) več narediti.

Sama najbolj obžalujem, da ne znamo stopiti skupaj, se pogovoriti in najti za zdravstveni sistem najustreznejših rešitev. Morda je smer ministričinih ukrepov prava, vendar so preveč izolirani ter za sedanjo situacijo ne prav primerni?

Referendum je zadnja možnost, da se slab zakon razveljavi. Zdravniki nimajo kaj izgubiti. Pa prebivalci? Če verjamemo zdravnikom, lahko preprečimo poslabšanje, če damo najprej za referendum svoj glas in ga potem tudi podpremo. Drugače referenduma ne bo ali pa bo kot pri drugem tiru spet samo – zapravljen denar.

Polona Jamnik, Bled