Ustava Republike Slovenije obravnava lokalno samoupravo v dveh svojih delih: (1) v poglavju I – Splošne določbe (člen 9) in (2) v poglavju V – Samouprava. V slednjem jo razdeli še na lokalno samoupravo (ad tč a) in drugo samoupravo (ad tč b).

Ustavna določba, ki (do)sedanjim krajevnim skupnostim lahko predstavlja rešitev, le da nekoliko spremenjeno, a za njih morebiti celo ugodnejšo, trajno in trajnostno ureditev od dosedanje, nestabilne, je zaobsežena v drugi alineji drugega odstavka člena 139. V njej je območje vsake občine definirano kot naselje (!) ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi (koristmi) njihovih prebivalcev. Iz tega izhaja, da so naselja tista, ki gradijo občino (in ne krajevne skupnosti). Njeni prebivalci, torej volilke in volilci in prek njih drugi (tudi mladoletni) prebivalci, v naseljih lokalno samoupravo uresničujejo in so tako hkrati njeni graditelji in nosilci. Naselja so tako nesporno elementarni gradniki vsake občine, so pa tudi ustavna kategorija (kar krajevne skupnosti niso, in to je glavni argument njihovih ukinjevalcev).

Naselja so tudi statistična enota v mrežah državne statistike. Tako lahko že v tem trenutku preberemo na spletnih straneh Statističnega urada Republike Slovenije, da premore naša država kar 6036 naselij (stanje 1. januarja 2016) in da prav vsako sodi v neko občino. Naselja so kot statistična enota podvržena ažuriranju različnih kazalcev, tudi gospodarskih, in to je tisto, kar je na relaciji naselje–občina najpomembnejše. Občina namreč ni sama sebi namen kot neka birokratska entiteta, križemrok čakajoča na državna in evropska sredstva, marveč mora biti gospodarska enota (!) države. Kje pa se začnejo davki, če ne v (in ne na) občini. Kdo ustvarja BDP, opredeljen in ažurno spremljan po posameznih naseljih? Naselij se tako ne more in tudi ne sme preprosto ignorirati. Navsezadnje predstavljajo enoto tudi v razvojnih načrtih občine, mesta, države.

Naselja so naravne tvorbe – v nasprotju z občinami, ki so tipične politične, torej umetne enote.

Slednje nesporno dejstvo je nujno upoštevati pri razvijanju lokalne samouprave v pomenu in s ciljem udejanjanja neposredne demokracije, ki se prav v lokalnih skupnostih izvaja najučinkoviteje, saj prav iz tam izhaja. Od tod morda slovenska posebnost, da je imelo skoraj vsako naselje na svojem osrednjem prostoru (jedru) zasajeno lipo, pod katero se je spontano oblikovalo naravno, nezapisano pravo. Za prebivalce naselbin zelo enostavno, logično, in tako vsakemu zdravorazumskemu jasno, praviloma tudi pravičnejše od zapisanega prava in – predvsem – brezplačno.

Ker torej grozi krajevnim skupnostim politična ukinitev, se zdaj ponuja priložnost prebivalcem vsakega naselja v Sloveniji, da si organizirajo samoupravo po svoji meri – brez političnih strank in podobnih aglomeratov.

Ker je vsako naselje – kot že rečeno – naravna tvorba s svojo lastno, edinstveno kulturno dediščino, s samo njemu lastnim, unikatnim geografskim poreklom, in ker naselje ponuja svojim prebivalcem tudi lastno samooskrbo, če le so njegovi prebivalci dovolj homogeni, je zdaj čas, da se lokalna samouprava obrne v to smer, ki je – brez slehernega dvoma – prava in pravilna.

Smer je torej: zagotovitev finančne delne avtonomije slovenskim naseljem za razvoj njihove lokalne in druge samouprave.

Da bi bili bralci kar najbolj popolno seznanjeni s tovrstno problematiko, predlagam, da si za uvod preberejo še članek z gornjim naslovom, ki je bil objavljen v Dnevniku 20. oktobra 2017, pod njim pa podpisana Nataša Bucik Ozebek. V nadaljevanju bom pod istim naslovom pojasnjevala pasti in politične ukane, pa tudi dobre strani nove reforme lokalne samouprave, prvenstveno za potrebe in v korist prebivalcem naselij, in predlagala učinkovite rešitve.

Ida Čuden Rebula, Sežana