Bodiva resna, dr. Miro Cerar, zadnji argument je izgovor trenutka, ker če bi režim Kim Jong Una miroval, se ne igral in izzival s tem orožjem, bi kazali s prstom na Rusijo ali na Kitajsko, Indijo, Pakistan. Dvomim, da na Izrael in ZDA ali na Francijo in Združeno kraljestvo. Sami veste, da je imelo to orožje neki smisel, če mu ga priznamo, v času hladne vojne med dvema blokoma, zahodnim in vzhodnim, med ZDA in Sovjetsko zvezo, med Natom in Varšavskim paktom. Preprečeval je, na svoj način, da bi to politično merjenje moči glede obvladovanja sveta prerastlo v pravi, oboroženi spopad in v tretjo svetovno vojno. A danes te vloge nima več, tudi zato, ker ga ima že preveč držav, celo take, ki niso vezane na kake mednarodne dogovore in so torej neobvladljive (pa ne mislim samo na Severno Korejo) in je njegova sprožitev toliko lažja. Toda v tem času je tudi vojaška tehnika in taktika toliko napredovala, da se eventualni tovrstni napad lahko ustavi, še preden je sprožen, ali tik ob sprožitvi, brez nujnega jedrskega odgovora in – prosto po Trumpu – »totalnega uničenja« napadalca.

Čas je torej za nov napor svetovne skupnosti, da se tovrstno orožje, tako kot se je nekoč storilo z drugimi orožji za množično uničevanje (biološkimi, kemičnimi, kasetnimi bombami itd.), prepove. 122 držav članic Organizacije združenih narodov je julija letos, po dolgih pogajanjih, glasovalo za pogodbo o prepovedi jedrskega orožja. Pri tem seveda niso sodelovale članice, ki posedujejo to orožje, in pa mnoge druge, kot je naša, ki se zavoljo skupnega članstva v teh ali onih zavezništvih prvim nočejo zameriti. In letos je bila Nobelova nagrada za mir dodeljena prav gibanju I Can, ki je bilo promotor omenjene prepovedi.

Ko smo se osamosvojili, smo bili del mednarodne pobude za svet brez jedrskega orožja s Švedsko na čelu, a smo jo opustili, ko smo se začeli približevati Natu, čeprav umik iz nje ni bil formalni pogoj za članstvo v tej organizaciji.

In še danes, Nobelovi nagradi navkljub, predsednik vlade vztraja pri tem, da Slovenija ne pristopi k julija izglasovani pogodbi OZN. Sprejema torej jedrsko orožje in njegovo potencialno uporabo kot dejstvo, celo kot dejavnik naše varnosti. Etični in moralni vidik nesprejemljivosti tega orožja, tveganost njegovega obstoja za varnost okolja in preživetje človeštva dr. Cerarja ne zadevajo.

In ne le njega, tudi predsednika republike Boruta Pahorja ne, ker da »smo v Natu in moramo z njimi deliti dobre in slabe stvari«. Da bi morda dodal: »A si moramo prizadevati, da zavezništvo opusti svojo jedrsko doktrino,« niti slučajno.

Zato bo zanimivo spremljati predsedniško soočenje na to temo – računam, da bodo televizijski in radijski voditelji tokrat postavili tovrstna vprašanja, ki so povsem izostala v prvem krogu – in tudi sicer na druge teme mednarodne politike, zlasti o grožnjah, ki nam jih servira politika novega ameriškega predsednika.

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper