Z opravljenim vozniškim izpitom marsikdo potrdi vstop v svet odraslih. Toda opravljeni izpit še ne pomeni, da je človek za volanskim obročem aktivno vključen v promet. Zagotovo poznate koga, ki je izpit opravil že pred časom, a o tem, da bi vozil avto, sploh ne razmišlja. Ali pa se za vožnjo odloči zgolj v določenih okoliščinah. Glavni razlog je – strah.
To se dogaja zaradi različnih vzrokov. Nekateri se ne počutijo dovolj samozavestne in so prepričani, da bodo povzročili prometno nesrečo. Mogoče so samo slišali opazko, da preprosto ne spadajo za volan, ali pa jih je strah, da bodo avto poškodovali. Promet seveda ne prizanaša. Egoizem, prekrški, visoke hitrosti, prepir, preklinjanje, zasmehovanje. Vse to je odraz našega jaza med vožnjo, zato ni čudno, da se nekateri na cesti ne počutijo dobro in so preplašeni.
Voznik s hudim strahom je nevaren
»Voznik s hudim strahom je nevaren voznik, zato je bolje, da ne vozi avta, dokler ne opravi s strahom. Med vožnjo se počuti tesnobno, posledice so pospešeni utrip, znojenje… Osredotočenost na vožnjo je zato ovirana, pretirana je tudi osredotočenost na potencialno nevarnost. Zato takšen voznik vozi počasneje, pri čemer seveda lahko ovira druge pri vožnji, večje je tveganje nepotrebnega zaviranja ali pa drugih nesmotrnih in impulzivnih odzivov. Za anksiozne motnje je značilno, da dvakrat pogosteje prizadenejo ženske kot pa moške. Najverjetneje gre za součinkovanje evolucije, ki je med moškimi izbrala manj anksiozne, in socializacije v vlogo po spolu, kjer je anksioznost za moške manj zaželen odziv,« pojasnjuje Ivna Bulić, specialistka klinične psihologije na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Tendenca k anksioznosti, strahu ali pretirani opreznosti je sicer deloma temperamentalno predisponirana, deloma pa se z njo rodimo. Pri strahu pred vožnjo ni nujno, da imamo slabe izkušnje z vožnjo samo. Lahko smo zgolj nagnjeni k pretirani opreznosti. Lahko pa je seveda tovrsten strah tudi posledica slabe izkušnje, na primer ob udeleženosti v prometno nesrečo. Obstajajo pa tudi ljudje, ki si ne znajo razložiti, zakaj se bojijo sesti za volan.
Ključno vprašanje je seveda, kako se s tovrstnim strahom spoprijeti. Povzemamo razmišljanje Sare, ki pravi, da se s strahom pred vožnjo avtomobila bojuje, odkar ima izpit, zato vozi malo in če je le mogoče, izbere kakšno drugačno obliko prevoza. »Pomembno je spreminjanje misli in prepričanj, ki jih imamo o vožnji avtomobila. Čustva lahko prepričamo s hipnozo, meditacijo in različnimi terapevtskimi pristopi. Vožnjo moramo začeti povezovati z nečim prijetnim. Najpomembnejši del premagovanja strahu pa sta vaja in praksa. Če se ne počutimo dobro in varno, pa bi vseeno radi vozili, je najbolje, da najprej vadimo samo to, da se usedemo v avto in položimo roke na volan. Privajajmo se na občutek sedenja za volanom in umirimo telo ter si recimo, da četudi nas je strah, je to v redu in ne bomo umrli.« Seveda premagovanje strahu ne poteka z danes na jutri, ključna za uspeh pa je posameznikova motivacija.
Izbrisati moramo strah pred neuspehom
Ker nismo vsi dobri vozniki, včasih pa nam tudi duševno in zdravstveno stanje vožnje ne dovoljuje, je pomembno, da se zavedamo nevarnosti vožnje in tega, da je včasih bolje volanski obroč prepustiti komu drugemu. Kar je edino odgovorno. Se pa seveda pojavlja vprašanje, kako lahko nekdo, ki ima strah pred vožnjo, sploh naredi vozniški izpit. »Vozniški izpit lahko opravlja vsak, ki je pridobil zdravniško spričevalo in opravil preostale obveznosti. Vsak kandidat, ki pristopi k praktičnemu delu vožnje, ima določen strah, ki pa že po nekaj urah izgine. Pri kandidatih z globljim strahom pred vožnjo pa je potrebnega več truda. Včasih posameznik sam presodi, da je vožnja zaradi strahu zanj prevelik zalogaj, in opusti program. Z veliko truda in poguma pa tudi taki kandidati lahko pridejo do samostojne in varne vožnje, pri čemer veliko vlogo odigra učitelj vožnje. Če bo pravilno in postopno predstavil elemente vožnje, bo tudi kandidat sčasoma pridobil zaupanje in samozavest vase in v druge udeležence v prometu,« pojasnjuje Goran Lapič, inštruktor vožnje pri Avtošoli Ježica, ki opaža, da ima strah pred vožnjo več žensk.
Kandidati za vožnjo strah velikokrat pridobijo zaradi drugih voznikov, ki s svojo neodgovorno in agresivno vožnjo pri začetnikih povzročijo nezaupanje v pravila, ki bi morala veljati za vse udeležence v prometu. Kljub temu velika večina kandidatov izpit opravi, ko pa se kasneje strah znova pojavi, je ena izmed rešitev obisk tečaja varne vožnje. »Strah obstaja zaradi določenega neznanja ali nezaupanja vase. Prvi znak strahu se pokaže že med speljevanjem. Noga drhti in pri speljevanju avto hitro ugasne. Nato se pojavi strah pred hitrostjo. Na poligonu, na vadbeni površini, je maksimalna hitrost 50km/h, in še to takrat, ko vozimo samo naravnost. Že ko je treba doseči 50km/h, ima tak voznik težave in vozi počasneje. Po določenih ponovitvah pa voznik dobi zaupanje vase in ko vidi, da je varen in se mu ne more nič pripetiti, začne vajo opravljati s hitrostjo, ki mu je določena,« nam je zaupal Samo Rep, inštruktor v Centru varne vožnje Blagomix.
Pri nemškem avtoklubu ADAC ocenjujejo, da je samo v Nemčiji milijon voznikov in voznic, ki se bojijo sesti za volanski obroč, vožnja pa zanje predstavlja travmatični dogodek. »Strah je treba jemati resno. Vožnjo je treba vaditi, vaditi in še enkrat vaditi. Iz spomina je treba izbrisati strah pred neuspehom,« pravi Frank Müller, inštruktor vožnje, ki je napisal knjigo Nič več strahu za volanom, izvaja pa tudi posebne tečaje. Na njih prevladujejo vozniki, stari od 30 do 60 let, devetdeset odstotkov je žensk. In njegov nasvet? »Med vožnjo govorite glasno. S tem umirite dihanje. Tudi lepa misel ublaži strah. Pred vožnjo pomagajo tudi vaje za sprostitev na svežem zraku. Če je le mogoče, naj ob nezanesljivem vozniku v avtu sedi oseba, ki voznika hvali, komentira in mu pomaga.«
