Slovenija je glede na stopnjo gospodarskega razvoja od leta 2004, torej po vstopu v EU, država donatorica uradne razvojne pomoči.

Mednarodno razvojno sodelovanje (MRS) sestavljajo programi in projekti za odpravo revščine, doseganje trajnostnega razvoja in humanitarno pomoč. Koordinator MRS je ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ), za posamezne programe in projekte pa so, skladno s svojimi področnimi pristojnostmi, zadolžena posamezna ministrstva.

Za področje sodelovanja s podjetji v javno-zasebnem partnerstvu je odgovorno ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT). Tovrstno sodelovanje poteka prek dveh organizacij: organizacije Združenih narodov za industrijski razvoj (UNIDO, sedež Dunaj, Avstrija) in Centra za mednarodno sodelovanje in razvoj (CMSR, sedež v Ljubljani).

UNIDO je izvajalska agencija ZN, ustanovljena leta 1966 z namenom, da bi manj razvitim državam in državam v tranziciji zagotavljala trajnostni razvoj, ter z namenom pospeševanja mednarodnega gospodarskega in sonaravnega razvoja (milenijski cilji). Vanjo je včlanjenih več kot 145 držav članic. Trenutno jo vodi generalni sekretar Li Yong iz Kitajske, ki je bil gost Slovenije takoj po nastopu svojega mandata med 7. in 9. aprilom 2014 (odprl je Regionalno konferenco o industrijskih in tehnoloških parkih v TP v Ljubljani). To je bil njegov prvi obisk v tej vlogi v katerikoli evropski državi in hkrati najvišji obisk kakšnega visokega predstavnika ZN v Sloveniji.

Slovenija je za izvajanje projektov MRS z UNIDO leta 2005 sklenila mednarodno pogodbo (ratificirala v državnem zboru), v kateri so opredeljeni načini sodelovanja in financiranja projektov ter prioritetna gospodarska področja sodelovanja. Med letoma 2005 in 2017 je Slovenija za izvajanje projektov MRS prek UNIDO namenila več kot 5,5 milijona prostovoljnih (proračunskih) sredstev. Za sodelovanje v UNIDO Slovenija plačuje letno članarino (okoli 110.000 evrov).

Za izvajanje projektov MRS je bil skupaj z UNIDO razvit poseben model partnerstva, ki temelji na trikotniku sodelovanja med državo donatorico sredstev (Slovenija), državo prejemnico sredstev (koristnica) in UNIDO kot agencijo, ki vodi projekte. Znotraj tega trikotnika pa se poskuša umestiti slovenska podjetja, ki za take projekte izrazijo zanimanje in v njih sodelujejo s svojim delom, opremo, tehnologijami ali znanjem. Podjetja v projektih postanejo pogodbeni izvajalci UNIDO in si s tem naberejo dragocene mednarodne izkušnje ter reference (vrsta javno-zasebnega partnerstva).

Na MGRT je bilo prek UNIDO med letoma 2011 in 2017 podprtih petnajst projektov in prek CMSR dva projekta v višini med 40.000 in 500.000 evri za projekt. Uspešno je bilo prek UNIDO zaključenih deset projektov, štirje so v zaključni fazi, en projekt se bo predvidoma izvajal do konca leta 2019. Zaključena sta tudi oba projekta, ki sta se izvajala prek CMSR. Žal pa se obseg proračunskih sredstev za tovrstno projektno sodelovanje drastično zmanjšuje in verjetno bodo sredstva po letu 2019 ukinjena (kar je v nasprotju z obvezo o 0,33 odstotka BDP, zapisano v resoluciji; v letu 2016 je bil ta delež 0,18 odstotka BDP; delež 0,33 odstotka iz stare resolucije in po novi resoluciji ni bil nikoli dosežen!).

Vendar pa prek UNIDO in CMSR Slovenija financira le manjši del MRS. Daleč največ sredstev za razvoj je namenjenih prek EU, in sicer prek njenega Evropskega razvojnega sklada (European Development Fund – EDF). V ta sklad mora Slovenija, skladno s pristopno pogodbo z EU, vsako leto nameniti več kot 20 milijonov evrov! Slovenija je tako med letoma 2008 in 2013 za ta sklad namenila več kot 131 milijonov evrov.

1

Sklad EDF je glavni instrument pomoči EU pri sodelovanju v razvoju držav Afrike, karibskih držav in držav Pacifika (AKP) ter čezmorskih držav in ozemelj (ČDO). Rimska pogodba iz leta 1957 je ta sklad ustanovila za dodeljevanje tehnične in finančne pomoči. EDF še ni del splošnega proračuna EU. Financirajo ga države članice, zanj se uporabljajo posebna finančna pravila po posebnih, 5-letnih razvojnih obdobjih, upravlja pa ga poseben odbor. Od sklenitve prve konvencije o partnerstvu leta 1964 obdobja EDF na splošno sledijo zaporedju sporazumov/konvencij o partnerstvu. Proračun za obdobje 2014–2020 je 30,5 milijarde evrov, od tega je prispevek Slovenije 68,5 milijona evrov, kar pomeni 0,225 odstotka.

2

Glavni cilj EDF je spodbujanje gospodarskega in socialnega razvoja ter zmanjševanje revščine v državah AKP in ČDO z nudenjem razvojne pomoči in tehnične podpore. Sklad financira sodelovanje z državami AKP in ČDO na področju gospodarskega razvoja, socialnega in človeškega razvoja ter regionalnega sodelovanja in združevanja.

EU iz tega sklada financira velike mednarodne razvojne projekte, ki jih v večini izvajajo podjetja iz velikih, ustanovnih držav EU (Francija, Nemčija, Italija, Španija, Velika Britanija, Nizozemska, Danska, Belgija itd.). Podjetja iz malih držav EU (razen Luksemburga) ali povprečno manj razvitih držav EU zelo težko pridejo do projektov prek EDF zaradi samega načina izbiranja projektov, ki je uzakonjen in predpisan za EDF.

Za razvojne projekte v AKP in ČDO se sredstva sklada delijo prek javnih razpisov.

3

Za sodelovanje v javnih razpisih morajo podjetja izpolnjevati določene pogoje, ki so vezani tudi na visoke bančne garancije (med 6 in 10 milijoni evrov). S tega vidika lahko večino projektov dobijo le velika podjetja, ki lahko za posle pridobijo ustrezno visoke bančne garancije.

MSP so tako v tem procesu v podrejenem položaju in navadno izločena. Kot rečeno, večino projektov dobijo velika podjetja iz velikih, »starih« držav članic, možnosti MSP so le v tem, da se v projektih pridružijo večjim podjetjem kot partnerji ali podizvajalci. Enako velja za Slovenijo. Tudi glasovalne pravice v odboru EDF, ki odloča o razdeljevanju sredstev mednarodne razvojne pomoči, močno favorizirajo velike države, manjše nimajo prav nobenih možnosti (Slovenija ima na primer 2 glasova, sosednja Italija pa 125!).

Tu se kaže velika dvoličnost EU, ki je lahko tudi vzrok za vzdrževanje »Evrope dveh hitrosti«. Čeprav se v EU v skoraj vsakem novem dokumentu, direktivi ali uredbi poudarjata pomen MSP-jev in njihova podpora na vseh področjih, pa je v realnosti slika drugačna, kar se kaže tudi pri EDF. V bistvu je delovanje takega sistema absurdno, saj male in novejše članice EU prek EDF financirajo razvoj velikih podjetij v starih in velikih članicah EU (ki večinoma dobivajo ta sredstva za izvajanje projektov MRS). Ne poznam nobenega slovenskega podjetja, ki bi v preteklih desetih letih dobilo delo ali izvajalo projekte MRS prek EDF, kljub velikim sredstvom, ki jih Slovenija prispeva v EDF! Podobno je stanje v drugih manjših državah EU (Litva, Latvija, Estonija, Slovaška, Bolgarija…).

Na to sem že večkrat opozoril odgovorne tako na MZZ kot v kabinetu predsednika države prek njegovih sodelavcev (tudi pisno). Predlagal sem tudi rešitev, ki pa zahteva veliko diplomatskega usklajevanja, vendar ni bilo nobenega odgovora.

Predlog rešitve je precej enostaven. Na ravni EU je treba Uredbo Sveta o finančni uredbi, ki se uporablja za EDF, tako spremeniti, da bo izvajanje projektov prek javnih razpisov prijazno do MSP iz vseh držav članic EU, tudi iz malih.

V predlogu navajam, da bi EDF finančno razdelili na dva dela, in sicer bi 75 odstotkov sredstev (od 30 milijard evrov letno) uporabili na način, kakršen je v veljavi, 25 odstotkov sredstev (to je še vedno 7,5 milijarde evrov na letni ravni!) pa bi namenili manjšim projektom do višine denimo 2 milijona evrov. Te manjše projekte bi potem lahko izvajala MSP, bančne garancije pa ne bi presegale pol milijona evrov, zato bi to lahko pokrile tudi banke manjših in novih članic EU.

Povečano tveganje zaradi manjše vrednosti projektov ne bi pomenilo večjega problema, saj ima EU že vzpostavljene ustrezne sisteme nadzora porabe sredstev na področju kohezijske politike, sistem je treba le prenesti na področje MRS ali EDF. To bi bil tudi močan instrument (razvojne) podpore MSP, kar evropska komisija stalno poudarja v vseh dokumentih, torej temu ne bi smela nasprotovati.

Na ta način bi MSP-jem dali možnost za njihovo neposredno sodelovanje, nabiranje izkušenj, prenos znanja in tehnologij v manj razvita področja (na primer projekti »pametnih mest« ali projekti na področju ekologije ipd.), za izvajanje projektov v nišnih dejavnostih (na primer na področju ekoremediacij, prilagajanja regij na klimatske spremembe itd.) in s tem za njihov razvoj. Takoj po vojni so se na podoben način postopoma razvijala tudi mnoga danes velika podjetja iz najbolj razvitih držav EU.

Za spremembe ustreznih uredb in direktiv bi bila zaradi morebitnega nasprotovanja velikih, starih članic potrebna usklajena pobuda manjših in novejših držav EU (na primer E-16) na ravni šefov držav ali predsednikov vlad. Menim, da je to v njihovem (in našem) interesu. In Slovenija bi lahko bila pobudnica tega, kar bi nedvomno zelo povečalo njen ugled, ne samo med državami EU, ampak tudi širše!

S tako pobudo bi Slovenija lahko postala odgovornejša in pomembnejša članica EU ter mednarodne skupnosti, predvsem pa bolj prepoznavna in verodostojna.

Mag. JANEZ ROGELJ, sekretar na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo

Komentar izraža stališče avtorja, ki ni nujno enako stališču organizacije, v kateri je avtor zaposlen.

1

MZZ, Poročilo o MRS za leto 2013, str. 26.

2

UL EU, št. 210 z dne 6. 8. 2013.

3

Uredba Sveta ES št. 215/2008 z dne 18. 2. 2008.