Dva obraza Portoroža: Nočitev za 1500, kebab za 3 evre

Dva kovčka inventurnih listov

Puh pripoveduje, da je vila le malo časa delovala kot hotel, pa še takrat se ni uvrščala med najprestižnejše. Imela je vsega eno zvezdico. Kmalu je postala zatočišče za natakarje in snažilke, ki so bili zaposleni v hotelu Palace. Ko so se ti preselili v bolje vzdrževan hotel Istra, je vila krenila koncu naproti. A zanimanje zanjo ni nikoli pojenjalo, se spominja Puh. »Nekoč je k meni prišel kupec iz Opatije. Prinesel je dva kovčka, polna inventurnih listov hotelskega pribora, opreme… Dejal je, da jih je dobil od prejšnjih lastnikov Virginie, in bil prepričan, da sme s temi dokazi zahtevati lastništvo. Seveda ni bilo nič iz tega. Nekaj let pozneje me je obiskal odvetnik iz Celovca. Tudi on je s sabo prinesel dokumente nekdanjih lastnikov, družine Pfaff, ki je izdelovala znane šivalne stroje. Povedal sem mu, da je to družbena lastnina in da iz te moke ne bo kruha,« pripoveduje.

Vila je medtem postajala vse večja sramota kraja, njeni lastniki pa so s kljubovanjem predpisom želeli na njenem mestu zgraditi čim več. Eden od lastnikov je odpeljal kamnite stopnice in vilo s tem statično zamajal. Bližnji sosedje so petnajst let občino prosili, naj zahteva rušenje, a kot pravi Plut, občinarji niso pokazali dovolj ostrih zob. Počakati so morali na gradbeno inšpektorico, ki je letos vendarle odredila rušenje, čeravno se sedanji lastnik Damjan Kozjak temu upira. Nekdanji bančnik je na njenem mestu sprva želel zgraditi petnadstropni apartmajski hotel v steklu. Puha s tem ni razveselil. »Zahtevamo, da je zgradba zgrajena v istrskem stilu in da bo za dve nadstropji nižja. Vse drugo je ropanje prostora in maksimiranje dobička. Portorož vendar ni nevadska puščava, da bi ga lahko tako onesnaževali,« se huduje Puh.

Vila Virginia je po drugi strani tudi lep dokaz, da Portorož ne sije več v svojem najlepšem sijaju. Kako je sploh mogoče, da v prvi vrsti pri morju v mondenem Portorožu stoji zapuščena vila? In tik zraven nje še dve, ki za železno ograjo, zarasli z zelenjem že dolga leta propadajoči čakata na novega lastnika. Je to sploh še mondeni Portorož? Meka igralništva, zabave in petičnih gostov?

Težko bi pritrdili. Danes je Portorož mesto dveh obrazov. Na eni strani Obalne ceste stoji luksuzen hotel s petimi zvezdicami Kempinski Palace, kjer nočitev v dvoposteljni suiti stane tudi do 1500 evrov. Trideset korakov čez cesto v prodajalni hitre prehrane ponujajo kebab za dobre tri evre, na tržnici pa napihljive delfine, plastične copate za v vodo in poceni spominke. »Ah, Portorož je degradiran, že dolga leta je brez vsakršne strategije razvoja. Nekoč je nekdo zapisal, da Portorož vodijo slaščičarji in ponudniki hitre prehrane. Res je tako. Sam menim, da Portorož ne bi smel imeti nobenega obrata s hitro prehrano. To ne sodi v njegov kontekst,« je kritičen 95-letni Puh.

»To je sramota Portoroža, ponudba, ki sem ne sodi,« je jasen tudi Portorožan, nekdanji župan občine Piran in poslanec Tomaž Gantar. »Brez dvoma je Portorož zaostal v razvoju. Od nekdanjega blišča je ostalo malo. Svetla točka je hotel Kempinski Palace, večina preostale ponudbe in infrastrukture pa temu ne sledi. Veliko je neurejenega in zanemarjenega,« dodaja, a kljub vsemu meni, da bi Portorožu lahko vrnili zlata leta z vlaganjem v visoki turizem.

Na občini Piran menijo, da so eden izmed ključnih problemov pri načrtovanju razvoja Portoroža nenehne spremembe lastništva turistične infrastrukture. »Vsak novi lastnik je v kraj vstopil z novimi in drugačnimi načrti, novo in drugačno vizijo. Prav zdaj naj bi prišlo do novih sprememb v lastništvu dveh večjih turističnih podjetij. Ocenjujemo, da nam bo šele zaključen postopek lastniške konsolidacije omogočil, da bomo lahko skupaj s turističnim gospodarstvom začrtali dolgoročen strateški razvoj destinacije,« menijo na občini. Ne slepijo se, da težav ne bo in da se jim znajo ponoviti civilne iniciative in referendumi, na katerih lahko samo peščica ljudi ustavi projekte. »Takšne razmere nedvomno odvračajo investitorje in zavirajo razvoj lokalnih skupnosti, zato pričakujemo, da bo državni zbor v novem zakonu o lokalni samoupravi uvedel kvorum, ki že velja za referendume na državni ravni,« se nadejajo na občini.

Ljudje ne držimo skupaj

Glasbenik in predsednik krajevne skupnosti Portorož Slavko Ivančić je v Portorož iz rodne Crikvenice prišel na prelomu osemdesetih let. »Takrat so bile tri mondene destinacije, ki so nekaj štele: Dubrovnik, Opatija in Portorož. Ta del Evrope je bil daleč najboljši, cvetelo je igralništvo, imeli smo letališče, marino, ponudbo na visoki ravni,« navdušeno pripoveduje o tistih časih in o tem, da so ga Portorožani lepo sprejeli. »Danes pa Portorož stagnira,« pokima tudi on in pravi, da je tako tudi zaradi tega, ker ljudje ne držimo več skupaj. »Vsak ima svoje interese,« razloži.

Kljub vsemu je prepričan, da ima Portorož velike možnosti, da znova postane zveneče ime. »Zgodovina Portorožu določa prestiž,« pravi. Prva stvar, ki jo izpostavi tudi sam, je gostinska ponudba. »Kebab pač ne gre s tem krajem. Tu je Mediteran,« je kritičen Ivančić. Nadalje meni, da v prvi vrsti pri morju ne bi smelo biti hostlov. »Lahko jih gradimo višje, v četrti ali peti ulici, nikakor pa ne na elitni lokaciji pri morju,« pravi. Čeprav je velik ljubitelj rokovske glasbe, bi na plaži prepovedal velike koncerte in zabave za mlade, za katerimi ostane zgolj kup steklovine in izpraznjena trgovina najboljšega soseda. »Seveda pa moramo ob tem poskrbeti za drugo ponudbo,« se ne slepi, da ne gre vsega zgolj prepovedovati.

Novo zlato ero Portorožu napoveduje srbski poslovnež Miodrag Kostić, ki je kupil hotel Kempinski Palace in delež v portoroškem letališču, zanima pa se tudi za nakup portoroške marine. V njem marsikdo vidi rešitelja, ki lahko Portorožu napiše novo smer. »Razvoja marine in letališča si želimo zato, da bi Portorož postal nekakšen novi Cannes. Tako si ga predstavljamo v prihodnosti. Naš cilj je promocija Portoroža kot destinacije najvišjega razreda,« je Kostić povedal lani. »Nisem proti,« na to idejo odgovarja Ivančić. A svari: »Razvijajmo sebe in ne kopirajmo Cannesa. Pokažimo svojo identiteto.«

Bi lahko z udarcem po mizi vidnejšo vlogo igrala tudi župan in občinska politika ter potegnila voz razvoja naprej? »Župan Bossman je krasen človek, izjemno bister. Ima pa eno pomanjkljivost: ne zna udariti po mizi,« odvrne Ivančić. Tudi Gantar je prepričan, da občina vendarle ni brez moči in je ključni dejavnik tega razvoja. »Seveda delo ni enostavno, zelo malo zemljišč v Portorožu je v lasti občine. Je pa občina edina, ki lahko usmerja razvoj. Seveda s stalnim dogovarjanjem s hotelirji in lastniki zemljišč. Ti ne bodo mogli biti učinkoviti, če občina ne bo opravila svojega dela, prav tako morajo tudi oni razumeti, da obstajajo določene omejitve,« razmišlja Gantar.

Samo jemali, malo vlagali

Profesor na portoroški fakulteti za turistične študije mag. Tomi Brezovec pojasni, da je Portorož zlata leta doživel med letoma 1960 in 1990, ko se je gradilo nove hotele. A to je bil tudi čas, ko se je pozabilo, da hotelirstvo potrebuje več kot le najnujnejša sprotna vlaganja v nove prte in prepleskane zidove. »Pognali so turistično tovarno, iz nje pobirali zaslužek, vlagali pa samo najnujnejše. V 90. letih prejšnjega stoletja so se tako portoroški hoteli znašli v nezavidljivih razmerah z 20 let staro iztrošeno hotelsko infrastrukturo,« pojasnjuje Brezovec. Med letoma 1995 in 2005 je potem sledilo še eno desetletje obsežnejših vlaganj v turizem, ki pa novih nastanitvenih zmogljivosti ni prineslo. Šlo je za osvežitev hotelov, zamenjavo pohištva, zaves…, dodaja Brezovec.

»Portorož ima še velik potencial za razvoj,« se strinja tudi on. Vendar ne v smislu množičnega turizma, temveč iskanja kakovostnega gosta. »Igralništvo in velnes lahko kopiraš kjer koli, zato ne počnimo tega. Bolje bi bilo graditi na lokalni ponudbi, na naravi in kulturni dediščini, na lokalni prehrani, seveda dvignjeni na višjo raven. Tudi hamburger je lahko del te ponudbe, a naj bo pripravljen in postrežen tako, da se ga bo gost še dolgo spominjal. Po dobrem seveda,« razmišlja Brezovec. Doživetja so tista, ki bodo Portorož ponesla na instagram in druge sodobne platforme ter mu omogočila turistični obstanek tudi čez deset in več let. »Je že kdo pomislil, da bi goste zvečer peljal z barko na morje gledat sončni zahod in veduto z zadnjim soncem obsijanega Portoroža na drugi strani?« le eno od možnih zgodb naniza sogovornik.

Tudi na občini so nam odgovorili, da želijo Portorož in Piran postaviti v vrh seznama najbolj zaželenih turističnih ciljev za zahtevnega gosta v Sredozemlju. »Temelj turistične privlačnosti občine Piran bo vedno ohranjena naravna in kulturna dediščina, gostu pa želimo hkrati ponuditi vznemirljivost in svetovljanstvo mondenega središča ter umirjenost tradicionalnih okolij, zabavo, sproščanje ter zdravje in dobro počutje,« dodajajo. Na papirju je torej vse jasno. Le v blagajni zeva luknja.

Brezovec pravi, da Portorož potrebuje svež kapital oziroma bogatega investitorja, da mu da čas, da se v mondeno središče razvije postopoma. Kostića? Kogar koli, samo da je vizionar, odgovarjajo sogovorniki.