Neželene učinke pri zdravljenju s krvjo spremljajo v sistemu hemovigilance. Podatke zbirajo na območnih transfuzioloških enotah, ki s krvjo oskrbujejo bolnišnice. Pošiljajo jih službi za hemovigilanco na Zavodu za transfuzijsko medicino RS (ZTM), ta poroča Javni agenciji za zdravila in medicinske pripomočke, od koder podatki potujejo na evropsko raven, pojasnjuje prim. Irena Bricl, vodja službe za hemovigilanco na ZTM. Zbirajo tako podatke o neželenih reakcijah pri krvodajalcih kot pri bolnikih po transfuziji ter o neželenih dogodkih, ki se pojavijo pri zbiranju, predelavi, testiranju, shranjevanju, izdaji krvi na klinike in pri rokovanju s krvjo na klinikah.
Neželene reakcije in dogodki
Neželene reakcije pri krvodajalcih ob odvzemu krvi, kot so kolaps, poškodba žile, živca…, so zelo redke in je darovanje krvi varno, pojasnjuje Briclova.
Pri bolnikih, ki prejmejo transfuzijo, se lahko pojavijo alergijska reakcija, povišana temperatura, težko dihanje, sprememba krvnega tlaka, preobremenitev krvnega obtoka, poškodba pljuč, obstaja tudi možnost prenosa okužb. Neželene reakcije so v večini primerov blage, v redkih primerih pa lahko ogrozijo bolnikovo življenje. Reakcije pri pacientih lahko povzroči tudi neustrezno ravnanje s krvjo, da recimo na kliniki krvi ne shranijo pri ustrezni temperaturi, jo dajo bolniku prepozno, transfuzija teče predolgo in podobno. Vse neželene reakcije in dogodke morajo zdravstvene ustanove prijaviti transfuzijski službi, ki je kri izdala.
Lani so prejeli 135 prijav neželenih reakcij pri bolnikih, pri čemer so jih šest ovrgli, ker niso bile povezane s transfuzijo krvi. Dvanajst reakcij je bilo hudih; pri najtežjih je bil vzrok preobremenitev krvnega obtoka s transfuzijo krvi.
Neželene reakcije tudi preprečujejo
A namen vigilance ni samo spremljanje, temveč predvsem preprečevanje neželenih reakcij.
»Pri tem smo že veliko naredili. Na primer: v svetu je bilo v preteklosti veliko vročinskih reakcij pri prejemnikih transfuzije, kar je bilo posledica prisotnosti levkocitov v krvnih pripravkih. Danes bolniki dobijo samo filtrirane komponente krvi brez levkocitov in odstotek teh reakcij je upadel. Huda reakcija, ki je lahko tudi smrtna, je poškodba pljuč, ki je posledica določenih protiteles HLA, ki jih bolnik prejme s krvjo. Ta so v glavnem prisotna pri ženskah. Zato plazme, ki jo darujejo ženske, ne uporabimo za klinično uporabo, ampak za predelavo v zdravila. Ta praksa se je razširila tudi na trombocite: kadar pacientu damo trombocite samo enega darovalca, to ni nikoli ženska,« pojasnjuje Irena Bricl.
Transfuziologi morajo poskrbeti tudi, da pacienti ne bi dobili okužene krvi. Vsako enoto darovane krvi analizirajo na hepatitis B in C, HIV in sifilis. Poleg tega v krvi iščejo delce virusnega genskega materiala. Kljub temu se detekcija virusov lahko v redkih primerih izmuzne: kadar gre za tako imenovano diagnostično okno, obdobje, ko je človek, ki da kri, že okužen, a se okužba še ne kaže in je ne morejo zaznati z nobenimi testi. Tako so lani pri nas ugotovili dva prenosa hepatitisa B s transfuzijo krvi istega darovalca.
»Virus so lahko detektirali v tujem laboratoriju šele, ko so ga s posebno metodo dovolj namnožili,« je pojasnila Briclova. Na možnost prenosa okužbe so transfuziologe opozorili kliniki, ki so pri pacientu opazili razvoj hepatitisa. »Vsako tako prijavo moramo v sistemu hemovigilance raziskati. Ob prijavi odpokličemo vse pripravke krvodajalcev, ki so darovali kri za obolelega bolnika, saj zagotavljamo popolno sledljivost krvi. Kri ponovno testiramo. Če ugotovimo okužbo pri določenem krvodajalcu, umaknemo vse pripravke, pridobljene iz krvi.«
Protitelesa
Hemolitične transfuzijske reakcije preprečijo s posebnimi imunohematološkimi preiskavami.
»Na krvni celici eritrocitu je veliko različnih antigenov (krvnih skupin). Idealno bi bilo, da bi testirali 20 ali več najbolj pomembnih antigenov in dali bolniku kri krvodajalca, ki bi bila identična v teh antigenih. A to je nemogoče.« Zato bolnik dobi kri, ki je skladna v ABO-sistemu, RhD in v antigenu Kell. Nekaj odstotkov pacientov po transfuziji razvije protitelesa proti drugim antigenom. Ta protitelesa detektirajo in nato pri vsaki naslednji transfuziji za bolnika iščejo krvodajalce, ki teh antigenov nimajo.
Prisotnost protiteles vedno predstavlja strokovni izziv. Če ima pacient protitelesa, to ugotovijo s tako imenovanim navzkrižnim testom in indirektnim coombsovim testom. Pri vsakem pacientu, ki bo dobil transfuzijo, namreč poleg določitve krvnih skupin ABO, RhD in Kell naredijo tudi navzkrižni preizkus vzorcev krvi, kjer opazujejo reakcijo med eritrociti krvodajalca in protitelesi pacienta, ter indirektni coombsov test, ki zazna še nekatera druga protitelesa. Če ugotovijo prisotnost protiteles, začnejo računalniško iskati primernega krvodajalca. V redkih primerih, ko krvodajalca ne najdejo, pa za ustrezno kri zaprosijo v tujini. Če ustreznega krvodajalca ne najdejo, lahko pri bolniku opravijo tudi avtotransfuzijo, če je za to na voljo dovolj časa. »Hudo pa bi bilo, če bi bil to bolnik, ki transfuzijo potrebuje takoj, a se zadnjih 30 let to ni zgodilo,« je še povedala Irena Bricl.
