Pa je prišlo obdobje samoupravljanja, imel sem že aktivno in pasivno volilno pravico, živeli smo še v Jugoslaviji deželi enoumja, a pri volitvah se ni kaj prida spremenilo. Volišča so bila še vedno okrašena, volilna udeležba visoka tam okrog osemdeset do devetdeset in večodstotna, manjkali so le bolni ali pa zaradi službenih obveznosti odsotni. SZDL je odobrila na zborih volilcev potrjene delegate, ki smo jih na »demokratičnih« volitvah s potrjevanjem celotnih list pač preprosto izvolili.

A vsi po vrsti smo potihoma vedeli, da to ni tisto, kar smo hoteli. Opazovali smo volilne kampanje v tujini, slike strankarskih kandidatov, ki so s plakatov nagovarjali volilce, naj volijo njih oziroma stranke, katerim pripadajo. Končno smo se osamosvojili, dosanjali večstoletni sen o svoji državi. Udeležba in rezultat na referendumu o samostojnosti sta spominjala na volitve, ko smo volili Tita. Potem pa je udeležba na volitvah začela padati in padati.

Zadnje volitve za predsednika Republike Slovenije so se zgodile na prejšnjo turobno in deževno nedeljo. Ulice so bile puste in skoraj prazne, zastav tako in tako nič več ni, ljudi na voliščih pa za vzorec. Slabo vreme in dež sta kriva za tako slabo udeležbo, sem pomislil sam pri sebi, Vendar – parkirišča pred blagovnimi centri so bila polna, ljudi z obilno naloženimi vozički na tisoče, bifeji so bili polni… Res slabo živi naš mali človek.

Izgovor, da ljudje ne hodijo na volitve, ker smo se naveličali starih obrazov, ne drži. Na zadnjih državnozborskih volitvah je zmagala stranka SMC, s katero tudi nismo zadovoljni, pa je res stranka novih obrazov. Drži pa nekaj drugega: Slovenci nismo pripravljeni sprejeti odgovornosti, vsaj tisti ne, ki bi Sloveniji lahko dali nov zagon, pripravljeni pa so jo sprejeti tisti, za katere bi bilo bolje, če je ne bi.

Slovenija je ena sama in edinstvena, zato storimo kaj zanjo, in najmanj, kar je, lahko uveljavljamo demokracijo z volitvami in volimo najboljše, kar imamo.

P. S.: Kaže, da nam je bilo res vse od zgoraj podarjeno. Kaj vse bi dali za to Katalonci, Kurdi, Škoti in še kdo.

Peter Kozin, Ljubljana