V zadnjih desetih letih so se pojavile čakalne dobe, ki se stopnjujejo, daljšajo in zajemajo vedno večje število bolnikov. Noben od dosedanjih ministrov za zdravje ljudem ni jasno in pošteno povedal, kje tiči glavni vzrok zanje. Morda ni vedel, morda ni smel povedati, morda ni hotel povedati.
Zdravniške organizacije so jasno pokazale na glavni vzrok. To je pomanjkanje splošnih zdravnikov, slaba organizacija zdravstva na splošno, predvsem v javnih zavodih, pomanjkanje finančnih sredstev in spreminjanje družbenih vrednot.
Po primerjavi števila splošnih zdravnikov na število ljudi zaostajamo za Avstrijo, severno Italijo in Nemčijo. Upoštevaje te normative, manjka v Sloveniji več kot 500 splošnih zdravnikov in več kot 100 različnih specialistov. Stroka je predlagala, da se v nov zakon vnese ukrepe za čim prejšnjo zaposlitev manjkajočih zdravnikov, najprej splošnih. Tako bi splošnega zdravnika razbremenili in bi se zato lahko bolj posvetil posameznemu bolniku ter pošiljali na sekundarno in terciarno raven samo tiste bolnike, ki tako pomoč potrebujejo. Zdaj pa pride v specialistično ambulanto 20 odstotkov ali več zdravih ljudi ali pa neustrezno napotenih bolnikov – k »napačno« izbranemu specialistu.
Zaradi nevzdržnih razmer v nekaterih javnih zavodih je iz teh zavodov odšlo toliko specialistov, da so resno ogrozili obstoj in delo vsega oddelka. Potem pa se je našel rešitelj, znan slovenski mednarodni pravnik, ki je prek svojega podjetja uvozil hrvaške specialiste in ob tem zaslužil nekaj sto tisoč evrov. In javni zdravstveni zavod je vse to plačal. Takšna je sedanja organizacija zdravstva, v katero pa novi zakon ne posega.
Izredno veliko prostora pa zakon uporabi za navodila glede koncesij in zasebnikov. Najprej je treba ločiti zasebnike, ki nimajo pogodbe z zavarovalnico, in tiste, ki jo imajo. Tisti, ki jo imajo, so del javnega zdravstva in teh je večina. Delajo na enak način in pod enakimi pogoji kot zdravniki v javnem zavodu, k njim prihajajo bolniki z napotnico. Pri njih izvaja zavarovalnica vsakoletne kontrole. Njihovo delo je popolnoma transparentno, za vsako malo napako so finančno kaznovani. V javnih zavodih kontrol skorajda ni. In kje so izgube? V javnih zavodih. Je bil kdo kaznovan? In kje je slaba organizacija dela, ki pogosto privede do hudih incidentov?
Vsega tega se nov zakon ne dotika ali pa le površno. Zakonodajalec se je usmeril v določenem delu v povsem nepomembne stvari. Dosegel bo celo nasprotni učinek, čakalne dobe se lahko celo podaljšajo. Državljani se moramo ob tem zamisliti. Ali gre za povsem nesposobne ljudi na teh položajih ali pa namerno sesuvajo zdravstveni sistem, da bi se ga potem lahko lastniki kapitala poceni polastili.
Povzamemo lahko, da zakon ne odpravlja in se ne dotika glavnih problemov:
– predolgih čakalnih dob,
– slabe organizacije zdravstva,
– slabega vodenje nekaterih ali kar večine javnih zavodov,
– nepravilnosti in strokovnih napak v zdravstvu,
– povezav in aktivnosti finančnih lobijev v zdravstvu.
Da bi vse to spremenili, moramo izkoristiti demokratično pot, ki nam jo daje referendum. Oddajmo svoj glas zanj in preprečimo nazadovanje in siromašenje zdravstva v naši državi.
Prim. Herbert Bernhardt, dr. med., Nova Gorica
