Več kompromisnih predlogov estonskega predsedstva je bilo potrebnih, da se je zmehčalo nasprotovanje ne zgolj vzhodnoevropskih držav članic reformi. Zaradi skrbi za svoj avtoprevozniški sektor so pomisleke izražali recimo tudi na Portugalskem.
Po enaindvajsetih letih od sprejetja zadnje reforme in poskusa njene revizije leta 2013, ko je enajst držav članic blokiralo spremembe, so se države članice vendarle dogovorile za boljše plačne in socialne pogoje za napotene delavce, ki jih podjetja na začasno delo (predvsem v gradbeništvu, avtoprevozništvu in storitvenem sektorju) pošiljajo v drugo državo članico. Države članice se strinjajo, da bodo morali biti za enako delo plačani enako kot njihovi kolegi v državah članicah, kamor so napoteni, in ne več zgolj z minimalnimi plačami. To načelo je podpirala tudi Slovenija. Enako plačilo naj bi veljalo takoj od prvega dne napotitve, delavci pa bodo v skladu z delovno zakonodajo države, kjer opravljajo delo, deležni tudi dodatkov za prehrano, prebivanje in bonusov.
Uspeh za Macrona
S tem osnovnim načelom spremenjenih pravil glede napotenih delavcev je še posebej zadovoljen francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je po svoji izvolitvi obudil prizadevanja za zastalo reformo predpisov o napotenih delavcih. Evropa naj bi z reformo postala bolj socialna in pravična, so se vrstili odzivi iz Pariza, kjer so v Elizejski palači sprejeti kompromis opisovali kot »zmago za Evropo«. Mariane Thyssen, evropska komisarka za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje, je dogovor opisala kot preboj, s katerim se bo končal socialni damping.
Nasprotovanja osnovnemu načelu enakega plačila za enako opravljeno delo med državami članicami na tokratnih pogajanjih v Luksemburgu ni bilo več. Vprašanja so bila le glede podrobnosti reforme, o kateri se morajo države članice zdaj dokončno dogovoriti še z evropskim parlamentom in komisijo. Eno žgočih vprašanj je bilo, koliko časa je lahko napoteni delavec maksimalno na delu v drugi državi članici. Macron in več zahodnoevropskih držav se je zavzemalo za 12-mesečno napotitev, pa čeprav sta komisija in evropski parlament predlagali bolj velikodušno, 24-mesečno obdobje. Na koncu so predvsem zaradi nepopustljivosti Francije države morale sprejeti 12-mesečno obdobje, ki pa so mu dodali možnost podaljšanja za pol leta, če delodajalec v tujini izrazi interes za takšno podaljšanje.
Drugo odprto vprašanje, o katerem so se pogajali pozno v noč, je bilo, kdaj bodo spremembe zakonodaje začele veljati. Ob več različnih predlogih so se odločili za štiriletno prehodno obdobje; v treh letih bo treba zakonodajo vključiti v notranji pravni red, nato pa bo še leto dni časa do začetka veljavnosti zakonodaje. Tretje odprto vprašanje je bilo, ali naj se v spremenjeno direktivo vključi avtoprevozništvo. Kompromisno so se države na koncu strinjale, da so tudi avtoprevozniki zajeti s to direktivo, a bodo posebna pravila zanje urejena pozneje v okviru evropskega svežnja o mobilnosti. Slovenija, ki je opozarjala na nujnost posebne ureditve za cestni promet, je v celoti podprla predlog estonskega predsedstva.
Tako oblikovan kompromis je precej zmanjšal tabor nasprotnikov direktive. Proti njemu so se izrekle Poljska, Madžarska, Litva in Latvija, medtem ko so se Velika Britanija, Irska in Hrvaška vzdržale.
