Zanimivo, kako se predsedniški kandidati, njihovi volilni štabi in podporniki tolažijo po preštetih glasovih. Vsi so zmagovalci: prvi, ker je dobil največ glasov, drugi, ker se je prebil naprej, tretja, ker je prehitela tekmico, četrta, ker je dobila malo več kot njena stranka, peti, ker je bilo »nepričakovano« itd. Zakaj so že kandidirali?
Pahor je po 700 prehojenih kilometrih vidno utrujen pa tudi razočaran. Ni mu uspelo, da bi se malo približal Milanu Kučanu in zmagal že v prvem krogu, vsaj enkrat. On, ki se ceni za najboljšega predsednika; on, ki povezuje; on, ki je predsednik vseh. Saj sicer ne dvomi o tem, da bo tudi dobil drugi mandat, a vendar… Malo je vseeno grenkega priokusa.
Janša ga je kritiziral z namenom, da bi preusmeril glasove k Tomčevi. Kaj pa zdaj? Ne more v hipu obrniti plošče in navijati za Pahorja. Še malo ga bo pustil v negotovosti. Naj Borut pokaže še več pripravljenosti ugoditi desnici. Naj s Šarcem v obljubah tekmujeta. Potem ga bo javno (ali nejavno) podprl. Cerkev ga bo tudi, čeprav ni vernik, Šarec pa je. Treba je biti preračunljiv, mar ne?
Upam, da bodo vsaj mediji znali ločili zrnje od plev, vsebino od nališpanosti, resničnost od igre itd. Upam, da se bodo ljudje iz navideznega sveta vrnili v resničnost. In upam, da bomo kmalu sprejeli kvoto za »uspešnost volitev«. Moj predsednik res ne more biti ta, ki ga izvoli le petina volilnih upravičencev.
Polona Jamnik, Bled
