Združenje učiteljev Slovenije pod vodstvom gospe Metke Zorec predlaga obvezno uvajanje drugega tujega jezika v OŠ v letu 2018/19, in sicer od 7. do 9. razreda. Ministrstvo za šolstvo pritrjuje tej pobudi. Naj citiram dolgoletnega ravnatelja Dušana Merca: »Otroci bodo trpeli, rezultatov pa ne bo.«

Snovalci uvedbe novega predmeta, drugega tujega jezika, se (verjetno) gibljejo v (pretežno) akademskih krogih, jaz pa sem kot defektolog-logoped vso delovno dobo delala bolj s tistimi, ki so po sposobnostih bolj na levi strani Gaussove krivulje in so imeli težave pri pridobivanju znanja. Večina teh otrok ima močna področja, ki jih lahko udejanjijo pri umetniških predmetih, na področjih, kjer so lahko ročno ustvarjalni, težave pa imajo pri abstraktnejših vsebinah. Seveda je pri učencih, ki nimajo posebnih težav z učenjem, učenje drugega jezika dobrodošlo, ampak kot je že povedano, je onih drugih prav toliko. Zakaj se v učni načrt samo dodaja? Dodajajo pa se nekatere vsebine, za katere res ne vem, kdo jih je pritihotapil v program. Samo primer: hči se je – mislim, da v četrtem razredu – učila o vodovodni inštalaciji. Tema: v hiši in iz hiše. Če me spomin ne vara, se je prav ob to temo nekoč obregnil gospod Jerman v pismih bralcev.

Pa še nekaj na temo slovenščine, ki je naš uradni jezik, za mnoge otroke pa to ni materinščina in se torej učijo prvega tujega jezika že v prvem razredu OŠ. Otroci prihajajo v prvi razred z različnim predznanjem na vseh področjih, tudi na jezikovnem. Nekateri otroci ne obiskujejo vrtca, nekateri so otroci priseljencev. Dr. Franc Smole iz ZD Maribor opaža 44-odstotno patologijo govora pri 5-letnih otrocih, podoben rezultat smo dobili tudi v ZD Velenje, kjer sem bila do lani zaposlena kot logopedinja. Pred desetletjem je bil rezultat patologije govora 25 odstotkov, pred leti že 33. Ne bom razlagala o vzrokih za takšno stanje, dejstvo je, da otroci čedalje slabše govorijo. Ko se je uvajala devetletka, so vsi hiteli pojasnjevat, da ne bo zelo drugače kot prej, da se bodo otroci uvajali in pridobivali temeljna znanja za kasnejše »resnejše« učenje. Pa ni tako. Dobro jezikovno znanje je temelj dobrega učenja. Če je govorna patologija še pri 5 letih tako visoka, prav gotovo jezikovno znanje v prvem razredu ni na zavidljivi ravni. Prvi razred naj torej utrdi izobraževalni jezik, da bo učenje kasneje lažje steklo. Če se prav spomnim, primerjava bralne pismenosti v osemletki in devetletki gre v prid osemletki.

Psiholog z dolgoletnimi izkušnjami, dr. Musek Lešnik, je – mislim, da v Odmevih – dejal nekako tako: »Šola samo dodaja; ni treba več, temveč drugače.« In temu se pridružujem.

Nevenka Ocepek, Velenje