Republika Slovenija je kršila 2. člen evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o pravici do življenja, zato mora Frančiški Štefančič izplačati 36.000 evrov odškodnine – takšna je bila današnja odločitev evropskega sodišča za človekove pravice. Štefančičeva je s tožbo zatrjevala, da je država odgovorna za smrt njenega sina ob poskusu prisilne hospitalizacije, v katerega sta bila vpletena policija in zdravstveno osebje. Po njenem mnenju je tudi preiskava okoliščin tragičnega dogodka potekala tako, da resnica ne bi prišla na dan in bi se izognili odgovornosti. Štefančičeva je zahtevala 115.000 evrov odškodnine.
Devetnajstega junija 2008 je vodja novogoriškega tožilstva obvestil policijo, da je pretekle tedne njihove prostore večkrat obiskal 47-letni Branko Štefančič in grozil s smrtjo, med drugim svojemu zdravniku, mami in sestrama. Iz idrijske psihiatrične bolnišnice so sporočili, da gre za duševnega bolnika in da je njegove grožnje treba jemati resno, tako da je bilo odločeno, da se ga prisilno hospitalizira. Zaradi potencialne nasilnosti pa naj pri tem pomaga tudi policija.
Močno se je uprl
Tistega večera so se oglasili pri njem doma in mu povedali, da ga bodo odpeljali v bolnišnico. Postal je verbalno nasilen, piše v policijskem poročilu, še posebej, ko je izvedel, da ga bodo odpeljali na silo, če bo treba. Ko je zdravnik policistom (ki so imeli s seboj tudi službenega psa) naročil, naj ga vklenejo, se je močno in agresivno uprl. Podrli so ga na tla, da mu je zdravnik vbrizgal pomirjevalo, a ne celotnega odmerka, ker se je tako upiral. Zagrabili so ga in poskušali prevaliti na trebuh ter mu nato nadeli lisice, zdravstveni tehnik pa mu je vbrizgal drugi odmerek pomirjevala in v trenutku se je umiril. Opazili so, da je začel bruhati, a je zdravnik je ocenil, da zaradi napora. Potem je zdravstveni tehnik zaznal neenakomeren srčni utrip, neuspešno so ga oživljali približno pol ure. Ves čas je bil vklenjen, ključ lisic se je namreč zlomil.
Prehitro sprejeli domneve patologa
Forenzični patolog je v poročilu zapisal, da je bruhanje najverjetneje povzročil pritisk trebuha ob tla. Ker je vdihnil izbljuvek, se je Štefančič zadušil. To bi lahko preprečili, če bi ga dali v pokončni položaj ali prevalili na bok in s prsti ali apsiratorjem očistili dihalne poti. A to je mogoče le pri umirjenem pacientu, pri agresivnem, kot je bil ta, pa ne. Tožilstvo na podlagi teh ugotovitev ni proti nikomur sprožilo kazenskega pregona, zavrglo pa je tudi kazensko ovadbo pokojnikove mame – trdila je, da je sin umrl zaradi nepotrebnega in neprofesionalnega posredovanja policije. Zato se je obrnila na evropsko sodišče za človekove pravice.
To je zdaj ocenilo, da je bila odločitev za prisilno hospitalizacijo upravičena, a tudi opozorilo, da je v takšnih primerih glede na zdravstveno stanje treba še posebej paziti na uporabljene metode in silo. Po mnenju sodišča je tožilstvo prehitro sprejelo forenzično poročilo in preprosto sklenilo, da je bila uporabljena sila potrebna za umiritev pacienta. Poročila patologa ni primerjalo z izjavami vpletenih, niti teh izjav med sabo, da bi ugotovilo, ali se sploh skladajo. Ni ugotavljalo morebitne vzročne zveze med uporabljeno silo in smrtjo niti razčiščevalo nujnosti in sorazmernosti te sile. Prav tako tudi ne resnosti poškodb, ki jih je pokojni dobil med ruvanjem s policisti, vključno s tistimi poškodbami, ki podpirajo patologovo hipotezo, da je pritisk na trebuh povzročil bruhanje. Niso torej raziskali, ali je bila uporabljena sila glede na Štefančičevo stanje absolutno nujna in primerna.
Dodatna preiskava še vedno mogoča
Sodišče je še opozorilo, da je zdravnik bruhanje najprej pripisal naporu in ni naredil nič, da bi očistil dihalno pot. Ko se je pacient pomiril, je zdravstveni tehnik opazil težave z dihanjem in opozoril zdravnika. Toda ta je ocenil, da diha, nato pa odšel ven, da bi organiziral transport v bolnišnico. Sodniki se ob tem sprašujejo, ali bi dihalne težave lahko opazili oziroma morali opaziti prej in primerno reagirati, da bi preprečili tragedijo. Po njihovi oceni v preiskavi vprašanja reakcijskega časa niso razčistili, niti ugotavljali, ali je kasnejša reakcija zdravstvenih delavcev morda prispevala k smrti. Preiskava torej ni dovolj razjasnila okoliščin tragedije: zaključki so pomanjkljivi, številna vprašanja ostajajo odprta, tudi to, ali je kdo od vpletenih morda le odgovoren za Štefančičevo smrt, piše v sodbi. In tudi, da pristojni na ta vprašanja še vedno lahko odgovorijo.
