Bralca osnutka zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) zmoti že njegova dolžina, saj vsebuje okrog 430 členov. Že to bo marsikoga odvrnilo od temeljitega branja. Predlagatelj je namreč v en akt združil vsebini dosedanjega zakona in pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (ki jih sprejema ZZZS). Tako so v predlogu zakona tudi opredelitve, ki bi lahko bile zajete v podzakonskih aktih.

Delovni osnutek ZZVZZ, ki ga je ministrstvo za zdravje posredovalo javnosti, je pomanjkljiv in nedodelan, še posebej glede financiranja, saj naj bi o nekaterih predlogih oziroma možnih ureditvah (»posebna dajatev«!) še vedno potekalo usklajevanje z ministrstvom za finance. Tak način javne razprave je neresen in onemogoča konstruktivno razpravo o zakonu.

Osnutek zakona kaže, da pripravljalci zakona izhajajo iz stališča, da je mogoče v Sloveniji ohraniti vse dosedanje pravice iz zdravstvenega zavarovanja in jih zagotoviti z javnimi finančnimi sredstvi. Da to ni mogoče, kažejo primeri iz drugih držav. Če prevladuje med prebivalstvom pričakovanje, da bomo vsi prebivalci Slovenije ohranili vse dosedanje pravice ali jih še kje razširili, bi moral zakonodajalec pokazati na nerealnost takih pričakovanj. V osnutku zakona bi moral zagotoviti ohranitev pravic, ki so vitalnega pomena za zdravje prebivalstva države, in omejiti nekatere pravice oziroma storitve, ki niso prednostne oziroma je njihov vpliv na zdravje minimalen ali pa sploh ne predstavljajo zdravstvenih storitev. To so na primer storitve prehrane in nastanitve v bolnišnicah, nekateri nenujni prevozi in potni stroški, nekatere zobnoprotetične storitve, medicinski pripomočki, določena zdravila itd.

Osnutek zakona temelji na predpostavki, da bomo v Sloveniji lahko zagotovili vse pravice in storitve z javnimi finančnimi sredstvi in brez vsakih doplačil. Praksa drugih držav v Evropi kaže, da je to nerealno pričakovanje. Povsod si morajo določene storitve zagotoviti uporabniki z lastnimi sredstvi, s prostovoljnimi zavarovanji ali z raznimi doplačili. Pri tem se vsi srečujejo še z dejstvom, da se zaradi staranja prebivalstva in razvoja medicinske tehnologije potrebe in zahteve po zdravstvenih storitvah povečujejo hitreje od rasti bruto domačega proizvoda in virov za njihovo zadovoljevanje. V predlogih za novo ureditev zdravstvenega zavarovanja ni ukrepov za uskladitev zahtev ljudi z možnostmi. Iz besedila predloga je mogoče ugotoviti le, da bo ukinjeno dopolnilno zasebno zavarovanje, ni pa jasno, s katerim virom bodo nadomeščena ta sredstva, saj zamisel o neki »posebni dajatvi«, pri kateri se ne ve, ali gre za prispevek ali davek, očitno še ni resorsko usklajena.

Osnutek zakona prinaša pristope, ki pomenijo odmik od načel socialnega zdravstvenega zavarovanja in poskus uvedbe etatističnega modela zdravstvene varnosti. To se kaže v odpravi skupščine zavoda za zdravstveno zavarovanje in pogajalskih postopkov med plačnikom in izvajalci zdravstvenih storitev ter uvajanju prevladujočega vpliva države pri urejanju zdravstvenega varstva. Osnutek zakona v bistvu odpravlja sedanji ZZZS, njegovo skupščino in vsaj minimalne možnosti zavarovancev in delodajalcev, da soodločajo o nekaterih pomembnih vprašanjih zdravstvenega varstva, med katerimi so tudi njihove pravice in obveznosti ter urejanje odnosov z izvajalci storitev. Namesto tega naj bi zdaj vlada in ministrstvo za zdravje praktično odločala o vseh vprašanjih zdravstvenega varstva, ZZZS pa bi postal administrativna služba, ki bi opravljala določene naloge po navodilih ministrstva.

Na etatizacijo področja kaže tudi določilo, po katerem cene zdravstvenih storitev določi ZZZS, in to brez pogajanj z izvajalci. Sedanji način dogovarjanja med ZZZS in izvajalci storitev je resda neustrezen, toda tak je tudi predlog zakona. Kako bo ZZZS določil cene za nekaj sto izvajalcev in ob tem upošteval njihove posebnosti? Ali bodo cene za isto storitev pri vseh izvajalcih enake? Slednje bi pomenilo zanikanje posebnosti posameznih okolij, kot so kadrovske možnosti, stroški, posebnosti v zahtevnosti in obolevnosti ljudi itd.

Doplačila: nekje ukinjajo, drugje uvajajo

Vzporedno s pripravo ZZVZZ poteka tudi priprava zakona o dolgotrajni oskrbi (v nadaljevanju ZDO). Vsebinsko je ZDO dobro pripravljen, a je nekaj področij, ki jih bo treba še dodelati oziroma dopolniti. Eno takih je seznam storitev dolgotrajne oskrbe. Dolgotrajna oskrba in ZDO sta mejni področji z zdravstveno dejavnostjo in obveznim zdravstvenim zavarovanjem, a mora biti med njima jasna meja. Zato bi bil potreben akt, ki bi čim bolj natančno opredelil, katere storitve sodijo v dolgotrajno oskrbo in katere v zdravstveno dejavnost.

Pripravljalci ZDO so imeli težave tudi z določitvijo načina financiranja področja. Velik del sredstev je sicer zagotovljen iz javnih sredstev, ki so se doslej zbirala pri ZZZS in ZPIZ in deloma v proračunih. Za ta del sredstev zakon določa tudi enotno prispevno stopnjo za DO. A ta v zakonu ni določena za kmete, obrtnike in nekatere druge. Za manjkajoča sredstva naj bi uvedli posebno doplačilo, ki bi ga zavezanci obvezno plačevali iz neto plač oziroma pokojnin in nekaterih drugih osnov. Ob teh predlogih prihajamo v nekam čudno situacijo, ko isto ministrstvo na področju zdravstvenega zavarovanja ukinja doplačila, na področju dolgotrajne oskrbe pa jih uvaja.

Nejasna so tudi določila o nosilcu zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. To naj bi bil zavod za zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. To pomeni, da se ukinja sedanji Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije oziroma združuje upravljanje dveh vej socialnega zavarovanja pri le enem nosilcu. Če gre za slednje, bi bila nujna sprememba zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Ob tem tudi ni jasno, ali gre pri dveh zavarovanjih znotraj »novega« zavoda za dve ali le eno pravno osebo. Od tega je odvisno, kakšni in kateri bodo organi upravljanja teh zavarovanj. Ali bodo ločeni? Ali bo vsako zavarovanje imelo svoje organe?

Navedene so le najpomembnejše pripombe k obema osnutkoma zakonov. Vsekakor bi ju bilo treba prečistiti, dodelati in nato ponovno poslati v javno razpravo, seveda skupaj s finančno konstrukcijo.

Mag. Martin Toth je strokovnjak za zdravstvene sisteme.