Ob izidu zbornika Arhitektura ni umetnost sta Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo in Mestna galerija Ljubljana organizirala pogovor o tem, na kakšen način arhitektura vstopa v polje vizualne umetnosti in kako umetniki z atributi arhitekture širijo pojmovanje umetniških medijev. O tem so v četrtek razmišljali arhitektka Petra Čeferin, filozof in sociolog kulture Izidor Barši ter vizualna umetnica Tanja Lažetić.
Arhitektura je arhitektura
Čeferinova je uvodoma povedala, da arhitektura res ni umetnost, temveč je – arhitektura. »Praksa, ki se vzpostavlja tako, da nenehno odgovarja na vprašanje, kaj je arhitektura, ki se nenehno konstruira in dekonstruira.« Arhitektka vidi vzporednice med umetnostjo in kulturo v kreativnem delovanju, ki ga obe praksi vnašata v svet, ki ga vodi logika profitabilnosti, in ga luknjata. »Njun družbeno-kritični potencial je, da kažeta, da je v svetu mogoče delovati tudi na način samostojnega mišljenja.«
Izidor Barši se je oprl na diskurzivno analizo oddaje Arhitektura govori, ki jo je med letoma 2012 in 2014 pripravljal za Radio Študent. Takrat je veliko gostov menilo, da je arhitektura »nekaj več«, denimo nikoli zaključeno delo, ki posega v duhovno sfero. »V analizi produkcije tega diskurza se je pokazalo, da se izjava o 'nekaj več' pojavlja tako pri govorcih znotraj arhitekturnega polja, ki nikakor ne opozarjajo na meje tega polja, kakor tudi pri govorcih zunaj arhitekture. Ta diskurz zgolj prikriva precej bolj kompleksne boje znotraj arhitekture, vzpostavlja pa tudi razmerje med arhitekturo in 'nečim manj', zgolj tehničnim.«
Tanja Lažetić, diplomirana arhitektka, je predstavila razvoj svoje umetniške poti, in sicer vse od šivanja pohištva prek torbice Govedji gulaš do projektov raziskovanja spomenikov… Kot pravi, je dolgo mislila, da ji je uspelo izstopiti iz arhitekture, a da ji to ni uspelo, dokazuje tudi projekt 6 bazenov za razbitim steklom, ki ga je na razstavi Utopija/Distopija: arhitektura, mesto, teritorij pravkar mogoče videti v Mestni galeriji. »Ne zanima me arhitektura kot taka, temveč odnos ljudi do nje. Kaj nam arhitektura lahko pove o času, v katerem živimo?«
Spoj s kapitalizmom
Moderatorko Urško Jurman je zanimalo, kako naj razumemo uspešne, celo nagrajene arhitekturne rešitve, za katere pa se zdi, da ne »luknjajo« kapitalistične logike sveta, denimo dela Zahe Hadid. Tudi Barši je namreč opozoril na zgodovinski spoj kapitalizma in arhitekture.
Čeferinovi se pogojenost arhitekture s kapitalom sama po sebi še ne zdi problem, vsako delo zahteva samostojen razmislek. »Ni dovolj, da rečemo, da so vsi socialni projekti dobri, navsezadnje tudi oni delujejo po logiki kapitalistične družbe, ki o teh projektih odloča. Naša naloga je, da omogočimo pogoje, v katerih lahko arhitektura in človek v svetu obstajata drugače. Tanjin projekt je dober primer za materializacijo novega pogleda.« Lažetićeva je ob tem dodala, da jo je povezovanje različnih polj umetnosti in arhitekture praviloma bolj oviralo, kot ji pomagalo. »Ne gre le za oteženo pridobivanje statusa samozaposlenega v kulturi, temveč za to, da je obiskovalcem neke razstave lažje, da se definiraš prek enega področja.«
Po krizi prakse – teorija
In kaj je arhitekturi prineslo zadnje desetletje gospodarske krize? »Za arhitekturo naj bi bilo to dobro, češ da bodo arhitekti končno nehali služiti kapitalu in začeli služiti družbi, kar ni povsem uspelo. Prava sprememba se je zgodila drugje, in sicer v vrnitvi v arhitekturno teorijo,« je prepričana Petra Čeferin. Opozorila je tudi na vznik kakovostnih novih revij, kot je San Rocco. Barši je opozoril, da diskurz arhitekture še vedno drži monopol nad manjšinskimi diskurzi, a to navsezadnje počne širše akademsko polje, ki vzpostavlja hierarhično razmerje med tehničnim in duhovnim, manualnim in miselnim delom. Zanima pa ga, ali lahko arhitektura kljub temu deluje zunaj svojega polja, denimo na področju zakonodaje. Nedavno je ministrstvo za kulturo sprejemalo arhitekturno politiko, ki zajema pametno rast ali trajnostni razvoj. »To sta področji, ki izhajata iz ekonomije oziroma gospodarstva in se arhitekturi vsiljujeta od zunaj. Nemara je arhitektura še premalo diskurzivno močna, tudi zato je pomembno razvijati njeno teorijo.«
