Velišček za te osebe iz sodobne scene izumi povsem nov umetniški jezik, naslikan s pastozno paleto, kjer debeli nanosi pričarajo meseno glavo s pomenljivim čustvenim izrazom, ki na črnem ozadju deluje kakor osamljeni kipi. To so sodobni bogovi, vendar niso spremenjeni v posvečena telesa, temveč so priklenjeni, tako kot so Guliverja privezali Liliputanci v Swiftovi kritiki tedanje zgodnje kapitalistične družbe. Kovinski vložki v obliki ploščic in navojev z maticami raztrgane glave sicer držijo skupaj, občutek tesnobe in nelagodja pa ni zato nič manjši, saj so tridimenzionalne glave ujete med črnino ozadja in stekleno površino okvirja. Gledalec ob tem doživi njihovo fizično in strastno naravo, hkrati pa je priča nasilju in nepopustljivi želji po preživetju teh ljudi. To pa spodbudi občutje sublimnega, najmočnejšega in kompleksnega čustva, ki je podobno tragičnemu. Nekaj, kar so iskale že zgodnje avantgarde, dokončno pa razvile neoavantgarde, denimo ameriški abstraktni ekspresionizem in posamezniki vse do Luciana Freuda.

Zato Velišček razvije svojo avantgardo, ne le v sestavi novega umetniškega jezika in mesenih, debelih nanosov, ki delujejo nekako vulgarno in neakademsko že od impresionizma dalje. Tudi analiza družbenega nasilja v kombinaciji človeka in kovine nas spomni na kolažne fotografije Johna Heartfielda iz tridesetih let, ko je bil v vzponu nacizem. Pri tem umetnik vzpostavi most s sodobnim slikarstvom, ker vpelje raziskavo identitete. Velišček nas skozi geometrične oblike kovine, stekla in vijakov, ki prekrivajo glave, povabi, da razmislimo o tem, kako je sestavljena posameznikova identiteta. Oko in brado Ane Politkovske zatemni okroglo povečevalno steklo, ki spominja na Lennonova očala. Geometrični kovinski vložki in leče so edinstveni za vsakega posameznika, kakor so Lennonova očala, ki skupaj tvorijo posameznikovo identiteto.

V primerjavi z zgoraj omenjenimi kompleksnimi portreti je serija malih slikarskih tondov, glav brez okvirja in kovinskih struktur, še bolj pretresljiva. Z barvo prekriti robovi obrezanih portretov namigujejo na z giljotino odrezane glave. Tudi te osebnosti so svoje življenje posvetile političnim, družbenim ali filozofskim idealom. Odlična postavitev na ozke police po vsej steni priklicuje posameznikovo usodo, politični boj, nasilno smrt, zmago ali izgubo in življenje posvečeno ideji.

Razstava je odlična in prikazuje nov jezik ekspresionizma izjemno nadarjenega umetnika, ki nas bo še presenečal in »brcal v rit«, saj se ob tej razstavi zavemo, da smo tudi sami amputirani in negibni spričo brisanja zgodovinskega spomina skozi vse daljšo navzočnost v virtualnih svetovih.