Presenečenje in veselje staršev se je nemudoma prelilo v bojazen za življenja dvojčic. Claudine in Zaiko sta namreč dobila na popku zaraščeni dvojčici, ki sta potrebovali takojšnjo zdravniško pomoč. Toda naslednja prava bolnišnica je bila več sto kilometrov stran. Starši so Anick in Destin previdno zavili in se z motorjem po makadamskih cestah počasi odpeljali njuni rešitvi naproti. Prispeli so v bližnjo vaško bolnišnico v Vangi, ki so jo oskrbovali misijonarji. A jim tam zdravniki brez znanja in potrebne kirurške opreme pri zahtevnem posegu ločevanja zaraščenih dvojčic niso mogli pomagati. Do prestolnice Kinšasa je bila pred dvojčicama in njunimi starši še več kot 400 kilometrov dolga pot, ki pa se jim je k sreči ni bilo treba lotiti z motorjem. V glavno mesto so prispeli z majhnim letalom, ki v bolnišnico v Vangi redno dostavlja sanitetni material ali paciente iz odročnih krajev. Skupina zdravnikov, ki prostovoljno pomaga otrokom, rojenim s telesnimi hibami, je v Kinšasi že čakala na njihov prihod. Operacijski poseg njune ločitve je potekal brez težav. K temu, da pri prvem tovrstnem posegu v Kongu ni prišlo do komplikacij, je pripomoglo tudi to, da dvojčici k sreči nista imeli skupnih notranjih organov in ju je bilo treba ločiti zgolj na zaraščenem mestu. Do vrnitve v domačo vasico Muzenga bosta Anick in Destin še tri tedne na opazovanju v bolnišnici.
Vratolomna pot zaraščenih dvojčic
Sredi septembra sta Claudine Mukhena in Zaiko Munzadi dočakala njun velik dan. V majhni vasici Muzenga sredi Konga so Claudine po 37 tednih nosečnosti doleteli porodni krči. V njuni hiši v povsem naravnem porodu na dan ni privekal le eden, temveč nepričakovano kar dva dojenčka.
Starši so Anick in Destin previdno zavili in se z motorjem po makadamskih cestah počasi odpeljali njuni rešitvi naproti.
