Z jantarjem in zlatimi listi ozaljšane stenske panele, ki jih je leta 1716 za darilo prejel ruski car Peter Veliki in so krasili Jantarno sobo Katarininega dvorca v Carskem selu blizu Sankt Peterburga, iščejo že 70 let. Med drugo svetovno vojno so jih namreč ukradli nacisti, njihova vrednost pa je ocenjena na okoli 250 milijonov evrov. Nemški amaterski lovci na zaklad Leonhard Blume, Peter Lohr in Günter Eckhardt sedaj trdijo, da so naposled našli skrivališče najbolj dragocene umetnine, ki jo iščejo že od konca druge svetovne vojne.
Raziskovalci pravijo, da se jantarna soba nahaja v rovih, globoko pod Prinčevo jamo (Prinzenhöhle) pri Hartensteinu, v bližini nemške meje s Češko. Pri iskanju so si pomagali s poročili očividcev, ki so jih pred leti izprašali agenti Stasija in KGB-ja. Obe obveščevalni službi sta namreč več desetletij neuspešno iskali izgubljeno umetnino. Skrite tunele pod Prinčevo jamo pa so raziskovalci sedaj našli s pomočjo radarja. Pravijo, da so ob tem odkrili še nekaj, kar bi znalo biti past za neželene obiskovalce tunelov.
Priče, ki so jih pred leti izprašali vzhodnonemški in sovjetski agenti, so tedaj povedale, da so vhod v tunelski sistem, kjer je skrita jantarna soba, ob izteku vojne razstrelili, da bi zakrili sledi. Znake eksplozije pri vhodu v podzemni rov so našli tudi raziskovalci. To jih je navdalo s še več optimizma, da so na pravi sledi. Sedaj zbirajo sredstva za začetek izkopavanj, da bi potrdili odkritje in svetu vrnili dolgo izgubljen kulturni zaklad. Seveda pa obstajajo tudi skeptiki, ki menijo, da je bil zaklad uničen med zračnim napadom na Königsberg (danes Kaliningrad) in celo, da so ga uničili sovjetski vojaki ob koncu vojne.
Z Jantarno sodbo zacementirali zavezništvo proti Švedski
Jantarna soba je bila sicer sprva mišljena za dvorec Charlottenburg, v katerem je prebival prvi pruski kralj Friderik I. Zasnoval jo je Andreas Schlüter, izdelal pa jo je Gottfried Wolfram, sicer glavni rokodelec takratnega danskega kralja Friderika IV. Wolframu sta pri delu pomagala tudi mojstra za obdelovanje jantarja Ernst Schacht in Gottfried Turau iz Danziga (danes Gdansk).
Ko so bili paneli dokončani, so se načrti spremenili in so jih raje namestili v berlinski mestni dvorec. Tam jih je med obiskom leta 1716 videl Peter veliki in se zaljubil v njihovo lepoto. Sin Friderika I., Friderik Viljem I., je mojstrovino zato podaril ruskemu carju in z njo utrdil prusko-rusko zavezništvo proti Švedski. Panele so nato namestili v Zimski dvorec, a so jih kasneje preselili v Katarininega, kjer so ostali do druge svetovne vojne.
V Katarininem dvorcu danes stoji rekonstrukcija sobe
Ko so nacisti vkorakali v Carsko selo, so panele s pomočjo strokovnjakov sneli že po 36 urah. Sovjeti so mojstrovino v dvorcu pustili, ker so se bali, da bi jo med odstranjevanjem poškodovali. Odločili so se, da bodo sobo zamaskirali za novo, dolgočasno steno, a nacistov niso pretentali.
Jantarna soba je bila nato preseljena v Königsberg, kjer je bila razstavljena v königsbergškem gradu. Ko se je vojna sreča v Evropi obrnila in se je nacistična vojska umikala rdeči armadi, pa je Adolf Hitler ukazal, naj iz mesta pričnejo umikati ukradene mojstrovine. Že leto pred tem so britanske kraljeve zračne sile izvedle hud napad na mesto z zažigalnimi bombami. Zato nekateri menijo, da so paneli zgoreli že takrat.
Ker iskanje cenjene umetnine ni obrodilo sadov, so se sovjeti leta 1979 odločili v Katarinin dvorec postaviti njeno rekonstrukcijo. Postopek je trajal 24 let, pri izdelavi pa je sodelovalo 40 ruskih in nemških strokovnjakov. Pri financiranju projekta je z donacijo v višini 3,5 milijonov dolarjev močno pomagalo tudi nemško energetsko podjetje E.ON.
