Kolikor poznam svoje sokrajane, tudi oni niso z nikomer na smrt skregani. Ne rečem pa, da se jih ne bi dalo skregati, če bi jih kdo dovolj premišljeno in dovolj dolgo trapil z ustreznim sovraštvom. Mnogi so sicer siti marsičesa, ker so razočarani, potrebujejo pa predvsem več miru, dostojno plačano delo in malo več upanja za vsak dan. Spravo potrebujejo – bodimo si o tem že enkrat na jasnem – le poraženci, to je nekdanji ideološko obdelani sovražniki. Zaradi njih je zdaj treba popravljati tudi zgodovino, ki se jo da po 75 letih resda laže nategniti novim razmerjem moči primerno. Tudi o nečednostih je laže debatirati z velike oddaljenosti in udobnega naslonjača varnega doma ali posvečene tišine študijskih dvoran, a še tam največkrat le s pametjo srečne generacije, ki so ji bile prihranjene vse vojne grozote, da zdaj lahko zviška ocenjujejo ravnanja očetov v nekih ponorelih časih.
Sam imam prijatelja, ki se rad hvali, da je desničar in ne mara levičarjev, ker da mu gredo na živce. Včasih, ko odide, telefonira še od doma, češ da bi mi v podkrepitev svojega mnenja lahko rekel še to in to, a se tega ni spomnil pravočasno. Potem ga mesec dni ni naokrog, dokler ne pozabi, da mu grem na živce, in se pride spet pogovarjat. Ampak, dovolite, ali ni bilo tudi na tej strani za pisma že objavljeno, da končujejo polemiko o spravi? Seveda je bilo objavljeno, a je uredniški zamašek pričakovano odneslo in zato spet pišemo. In bodo (bomo) različni pisci (ali pa vedno isti) še dokazovali, kdo je bolj umazan. Ob tem pa je zli duh že ušel iz steklenice. Pravzaprav so ga potihoma že dolgo spuščali, da bi videli, kakšen bo odziv javnosti, oziroma da se ta nanj pripravi, ko bo šlo zares. V tem navidezno nedolžnem sporu se namreč nič ne pozablja in nič ne odpušča, za kar skrbi na eni strani solidna zgradba nadškofije z izšolanimi in discipliniranimi profesionalci, na drugi strani pa neki ostareli amaterski podnajemniki v neki zasilni organizaciji spominov. Tako je. Pa če je komu všeč ali ne.
Na tej mnenjski strani je bilo kresanje mnenj vseskozi v mejah dostojnosti, sicer nekajkrat zavitih v celofan zgolj navidezne vljudnosti, navidezne spravljivosti, nikoli pa ni udarilo na dan s tako vulkansko silovitostjo sovraštvo, kot se je razlilo v eni zadnjih sobotnih prilog enega od slovenskih dnevnikov. Tam pa ni šlo več za različno razumevanje preteklosti, pač pa za zlivanje zgoščene gnojnice na vse, kar ima pridih NOB, levičarstva, svobodomiselnosti, socialnega čuta, socializma in komunizma – ne bi podrobneje našteval, ker gre za omejenost duha. Človek razume gnev ponižanega in izkoriščanega neizobraženca, ko ne vidi več izhoda iz bede in krivic, težko pa prenese slepo mržnjo šolanih razumnikov, ki kot duhovni invalidi gledajo na svet in družbo samo z enim očesom skozi mikroskop, da se ja bolje vidijo vse napake tistih, ki jih ne marajo, z drugimi, z rožnatimi očali pa gledajo in ocenjuje njim ljube dogodke in ljudi, na katere sije samo zlato sonce.
Takih razumnikov ne maram. Takšnih me je strah. Ti znajo z veseljem popljuvati tudi štiriletno epopejo upora, kakršnega Slovenci nismo bili sposobni nikoli prej, a so ga znali degradirati na opis ene same človeške kreature, kot je bil po človeški plati Ahac (takšno je bilo njegovo partizansko ime, ampak se lepše sliši Pirjevec, kajne, da se mimogrede pošprica še druge Pirjevce). Podobno se lotevajo ideje komunizma, v katerem ni bilo nič zločinskega, takšnega so naredili šele ruski boljševiki. Ti so iz socialne in empatične družbene ureditve napravili grozo za ves svet. Med veliko svetovno vojno so sicer pomagali uničiti nacistično strahovlado, so pa ideji komunizma uničili dušo in človeško dostojanstvo za vse čase, kar je neprimerno hujši zločin, kot bi bilo zdaj podržavljenje multinacionalk in naropanega premoženja nekaj deset posameznikov, ki premorejo polovico svetovnega premoženja.
To se tej človeški generaciji zdi kar normalno, ker jim peščica neznansko bogatih poklanja utvaro, da ostaja pot do sreče vsem odprta, in kot da so najbogatejši tisti, ki so prinesli človeštvu napredek in z njim blagostanje. Na žalost pa ne tudi za tiste, ki bežijo z zbombardiranih domov in opustošenih predelov sveta, na katerih ustvarja samo vojaška industrija tako velikanske dobičke, da se še splača uprizarjati nove vojne in seštevati velikanske dobičke, množici preprostih prebivalcev sveta pa še naprej prati možgane ter jih premišljeno kupovati z drobtinicami s svoje prebogate mize.
Joj, kam človeka zanese, če se začne pogovarjati. Na srečo imajo v uredništvu zgornjo normo, koliko črk še prenesejo prispevki na tej strani.
Milan Maver, Ljubljana
