Barve, 1. del: Škoti v Sloveniji – mornarji v turškem morju

Barva kot vprašanje za vlado

Načeloma naj bi šlo za barvo neba, ki naj bi ga manj številni Škoti ugledali leta 832 v bitki s številnejšimi Angleži. Tako v enem od številnih esejev na to temo piše Graham Bartram, vodilni škotski veksilog oziroma poznavalec zastav. Škoti so v tisti bitki zmagali. Če ne bi, bi bila njihova zastava verjetno videti drugače, čeprav se je tudi njihova uveljavljena zastava spreminjala. Dolga desetletja, če ne stoletja, je ostal v primeru škotske zastave nedorečen odtenek modre. In to ne glede na to, da nemalo Škotov meni, da je njihova zastava najstarejša nacionalna zastava, kar pa ni povsem res oziroma se kot taka vendarle šteje zastava Danske.

Po barvni lestvici je Škotska begala vse do leta 2002, ko je vprašanje odtenka modre doletelo tudi škotsko vlado. Gre za širšo zgodbo, ki je vezana na prebujanje škotskega nacionalizma v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar je leta 1999, prvič po letu 1707, ko so pristopili k uniji z Angleži, navrglo, da so Škoti ponovno dobili svoj parlament. Tudi film Trainspotting iz leta 1996 se da razumeti v kontekstu teh teženj po suverenosti, sploh v tistem delu, ko glavni junak razloži: »Sranje je biti Škot.« Nacionalni naboj je torej terjal določene poteze. Tudi glede zastave. Dotični so imeli dovolj nians ter prek parlamentarne komisije za peticije od vlade, natančneje notranjega ministra, ki je bil nesrečnik za te zadeve takrat pač pristojen, zahtevali, da določi ton. Rekoč: »Če pogledate posnetke s stadionov, boste videli vse vrste odtenkov modre. Od barve račjih jajc do mornariške modre. In to je sramota.«

Škoti skozi leta vse temnejši

Predvsem privrženci osnovne zgodbe o bitki iz leta 832 so zagovarjali svetlejšo, sinje modro oziroma oporekali temnejši bolj mornariško modri, kakršna je prevladovala tudi med nedavnim obiskom Škotov v Sloveniji. Zadeva se navezuje na modro, kakršna se je uporabljala na zastavi Union Jack Združenega kraljestva. Dokler je šlo samo za združbo Anglije in Škotske, je bila podlaga sinje modra. Takšna je angleška zastava iz leta 1606, pri čemer so radikalnejši Škoti že v tistem času beli Andrejev križ risali tako, da je šel prek rdečega klasičnega križa, ki je predstavljal Anglijo. Ko se je leta 1801 skupnosti pridružila tudi Irska, se je spremenil tudi Union Jack, saj so bile škotskemu križu dodane še rdeče črte, spremenil pa se je tudi odtenek modre, ki je postal temnejši. To je zastava Union Jack, kakršna je v uporabi še danes.

Ko je škotski parlament leta 1999 določal ton modre, se je odločil za svetlejšo modro, ki je imela na Pantonejevi barvni lestvici šifro 279 in je podobno modra, kot je modra na zastavi OZN. A kot že rečeno, to ni uredilo beganja pri odtenkih oziroma se je to zgodilo šele leta 2002, ko je bil določen kanček temnejši ton, tak, ki na Pantonejevi lestvici nosi šifro 300. Modra, ki je na zastavi Union Jack, ima šifro pantone 280 C. Pantone je ameriško tiskarsko podjetje, ki je začelo delovati v 50. letih prejšnjega stoletja in kjer so razvili svoj šifrirani sistem barv, na katerega se ljudje, kadar iščejo odtenek barve, v teh časih najpogosteje sklicujejo. Pantonejeva lestvica spada med bolj referenčne, med drugim vsako leto določijo barvo leta, v tekočem letu 2017 je to odtenek zelenkaste s šifro pantone 15-0343. Obstajajo pa tudi drugi barvni sistemi.

Slovenska nedorečenost

Sinje modra je verjetno še vedno v mislih marsikaterega Škota kot prava škotska modra, vendar se zdi, da so Škoti nekako ukrotili svojo nianso. V vsakem primeru je barvna dorečenost znamenje neke stabilnosti. Države, firme, korporacije, kluba. Tako o ljubljanski Olimpiji precej pove barvno beganje v odtenkih zelene. Če primerjamo zelene nogometne drese tega kluba od jugoslovanski dni do danes, lahko opazimo prevlado temnejših tonov, vendar pa daleč od tega, da bi zeleni barvi Ljubljančanov lahko rekli standardna ali celo Olimpijina zelena. Tako kot se to vendarle da reči za rdečo Arsenala ali Manchestra Uniteda pa še koga drugega. Enako velja za barvne slovenskih reprezentančnih dresov. Te so po odločitvi Olimpijskega komiteja v zeleno-modri kombinaciji. Torej ne v barvah zastave. Uradna razlaga tega je, da bi nas barvna kombinacija slovenske zastave potopila: »V veliko množico narodov z enako ali podobno kombinacijo barv na njihovih zastavah.«

Po sklepu iz leta 1992 sta to zelena, ki jo na evropski barvni lestvici najdemo pod šifro HKS 65 K, in modra, ki jo najdemo pod šifro HKS 42. Leta 2011 je prišlo do novih priporočil. Določena je bila zelena, ki nosi šifro pantone 17-0235 TC, poimenovana tudi pikantno zelena, in modra s šifro pantone 19-4053 TC, znana tudi kot turško morje. Kot alternativi sta bili možni tudi pantone 299, ki je svetlejša modra, ter pantone 375 C, ki je svetlejša oziroma manj pikantno zelena.

Kljub temu se ne da znebiti občutka, da slovenski športniki nastopajo v prerazličnih odtenkih obeh naštetih barv. Košarkarji so se na evropskem prvenstvu predstavili v dresih, ki so povsem drugačni od vseh prejšnjih. Iz Košarkarske zveze Slovenije nam ni uspelo pridobiti šifranta trenutnih barvnih kombinacij, se pa na pogled zdi, da zelena ustreza 375 C, medtem ko se modra vseeno zdi kak odtenek drugačna od priporočenega turškega morja. Na KZS pojasnjujejo: »Izbirali smo lahko med predlogi dresov in barv, ki jih uporablja Adidas.« Podobne razlike v niansah lahko opazimo, če primerjamo drese po panogah. Brane Dmitrović, tiskovni predstavnik OKS, poudarja, da gre zgolj za priporočila in ne ukaz, oziroma: »Panožne zveze ne morejo opremljevalcem narekovati barv. Če želijo dobiti opremo po ugodni ceni ali celo brezplačno, se morajo prilagoditi zalogam in barvam opremljevalcev.« V primeru slovenskih športnikov se bo barvna nestabilnost oziroma nedorečenost očitno nadaljevala.