Angleškemu antropologu Danielu Millerju se takšna »prerokba« verjetno ne bi zdela toliko mračna kakor pa smešna. V svojem empiričnem, etnografskem raziskovanju potrošnje je namreč odkril nekaj povsem drugega: da »potrošne dobrine čedalje bolj postajajo oblika izraznosti, s pomočjo katere večina ljudi dandanes ustvarja kulturno življenje«. Skratka, potrošnja je postala oblika kulture. Če je Millerju, ki pozna vse ekonomske in sociološke teorije o potrošnji, uspelo diskreditirati vsakršne teoretske pristope, ki potrošnjo ovrednotijo vnaprej, tedaj prav po zaslugi etnografskega pristopa, ki spremlja ljudi kot neke vrste »potrošniške domorodce«. To ne pomeni »rojenih potrošnikov«, marveč rojene v svetu, kjer je potrošniška kultura postala tako rekoč conditon humaine ali vsaj »ključni proces v življenju družin«.
Tako je v Trinidadu lahko opazil, kako je kokakola postala izraz lokalnega odpora do ameriške kulture in ne znamenje sprejemanja te kulture, in prišel do sklepov, da je potrošnja lahko negacija odtujitve, ki ji je marksistično pripisana, saj potrošne dobrine, ko enkrat postanejo naša lastnina, »postanejo izraz naših specifičnih vrednot in razmerij« in celo »vir ustvarjalnosti«. Preučevanje nakupovanja v Londonu mu je odkrilo, da ga ne vodi toliko kakšna težnja po zapravljanju, kakor pa varčevalna strategija kot neke vrste »generična etika«. Vseeno se mi v tej Millerjevi knjigi zdi najboljše poglavje Ta neumna ekonomija, in to ne le zaradi dokazov, kako trgi, o katerih ekonomski učbeniki pravijo, da so »resnično racionalni«, dejansko »delujejo na slepo« (kljub svetovalcem za menedžment, če ne tudi z njihovo pomočjo), temveč še boj zaradi ugotovitev, da »bi bila ukinitev oglaševanja v veliki meri brez posledic, kar se tiče povpraševanja po potrošnih dobrinah«. Miller ima dokaze, da se na oglaševalsko dobrikanje odzivajo le otroci.
