Življenje Gorenjcev pred stotimi leti je bilo razpeto na dva pola – med dogodke na soški fronti in na življenje v zaledju. Že naslov razstave V roki puškica, doma pa ljubica razkriva, da je imel vsak vojak, ki je na fronti nosil puško in se bojeval za svojega cesarja, doma bližnje, ki so željno čakali novic in upali na njegovo vrnitev, pripovedujeta avtorici razstave Gorenjskega muzeja mag. Barbara Kalan in Anja Poštrak. »Tudi življenje domačih se je moralo do določene mere prilagoditi vojnim razmeram, ki so vladale v zaledju. Če »puškica« predstavlja vse tisto, kar je gorenjskega fanta čakalo na fronti, je »ljubica« tista, ki mu prinaša dom, mirno življenje. Doživljanje posameznika je bilo razpeto med osebna čustva slovesa in družbeno potrditvijo ter obvezo sodelovanja v vojaški službi. Prav vsak vojak je bil mož, brat, oče ali sin, poln življenjskih načrtov,« pripovedujeta avtorici.

Vojna je prinesla tudi pozitivne zgodbe

Čeprav je vojna s seboj prinesla mnoge tragedije, je po njunih ugotovitvah iz nje izšlo tudi precej pozitivnih zgodb. »Niso vsi fantje ostali na fronti. Nekateri so se vrnili domov, obnovili svoje bivališče, si ustvarili družino…« opisuje mag. Barbara Kalan, ki opozarja tudi na pozitivne »podjetniške« zgodbe. Tako jeseniška železarna kot železna obrtna zadruga v Kropi sta med prvo svetovno vojno delovali za potrebe vojske, vendar sta se obe po koncu prve svetovne vojne ohranili. Na Jesenicah so železarsko tradicijo utrdili in jo nadaljevali, v Kropi pa so še naprej izdelovali žeblje za gorske čevlje.

»Pozitivno so se končala tudi prizadevanja za ohranjanje cerkvenih zvonov na Gorenjskem,« opozarja Kalanova. Cerkveni zvonovi so bili namreč prava zakladnica »sestavin« za orožje, zato so jih pobirali z zvonikov in odvažali na predelavo v jeseniško železarno. »A ljudi je to silno motilo, zato so si prizadevali, da se to ne bi nadaljevalo,« pripoveduje soavtorica razstave. Tudi z nadomestnimi zvonovi iz drugih kovin, ki niso zveneli tako kot prvotni, niso bili zadovoljni. »Vendar pa se je kar nekaj prvotnih zvonov ohranilo, saj vojska za svoje potrebe ni pobrala prav vseh.«

Na ogled cesarjeva zložljiva postelja

Svoje zgodbe iz tistega časa bodo na razstavi pripovedovali tudi predmeti, ki jih je razstavljalcem posodil osebni zbiralec Srečko Rože, znan po svojem Vojaškem muzeju Tabor - Lokev. »Med najbolj zanimivimi je zagotovo zložljiva postelja cesarja Karla. Vedno ko se je odpravil obiskovat svoje vojake, je imel s seboj svojo posteljo, da si je lahko odpočil,« pripoveduje Kalanova.

Precej mogočne so tudi raztegljive sanitetne sani, ki so jih pozimi uporabljali vojaki za prevoz sanitetnega materiala in bodo na ogled na razstavi. Ogledati si bo mogoče še manjše predmete, kot je na primer denar. »Leta 1917 je vladalo veliko pomanjkanje kovanega drobiža, saj je primanjkovalo plemenitih kovin. Pomanjkanje so povzročale govorice, da je papirnati denar izgubil veljavo, zaradi česar so ljudje kovan drobiž začeli kopičiti. Kot drobiž je tako veljal kar bankovec za dve kroni: četrtina bankovca je bila vredna 50 vinarjev, polovica pa 1 krono,« so zapisali v Gorenjskem muzeju, kjer so opozorili še na razglednice, ki so bile takrat univerzalno sredstvo komunikacije. »Dobršen del razglednic je nastal za potrebe izjemno dobro organizirane vojne propagande. Razglednice so namreč tvorile vez med fronto in zaledjem, bile so poceni in zato množično dostopne, vrednost njihovih slikovnih sporočil pa je bila neskončna,« opozarjajo razstavljalci.