V našem prostoru je ocvrta hrana izredno priljubljena; hrustljav ovitek in sočna vsebina je kombinacija, ki našim okusom očitno ugaja, podobno je pri svežem kruhu… Čeprav cvrtje velja za težko hrano, poznamo lažje načine, s katerimi živil ne pražimo do nezavesti. Denimo japonsko tempuro. Živilo pomočijo v tekoče testo iz hladne vode in moke, nato pa ga zares na hitro ocvrejo v vročem olju. Izvirni recepti narekujejo cvrtje v sezamovem olju, ki mora biti zares vroče (160–180 °C), da jed postane hrustljava in presenetljivo malo mastna. Ob tem je treba upoštevati, da gre pri tempuri za svetlo cvrtje, torej tako, da skorjica ne potemni, zato cvremo le toliko, kolikor je nujno potrebno; pri nekaterih jedeh zadostuje že nekaj sekund. Japonci tako pripravljajo predvsem morske sadeže in zelenjavo, ki jih največkrat ponudijo samostojno z različnimi omakami. Tempure pa si niso izmislili Japonci, ampak so v 16. stoletju le povzeli portugalske misijonarje, ki so si na njihovih tleh živež cvrli po evropsko. Zanimivo je, da so Japonci tempuro sprva pripravljali in prodajali le na ulicah, saj je bilo cvrtje v »papirnatih« hišah zaradi nevarnosti požara strogo prepovedano.
Japonska tempura, cvrtja miniatura
Hrano lahko cvremo na klasičen način, z drobtinami in jajci, ali pa na lažji način, po japonsko.

Ebi tempura se po japonsko imenuje to, čemur bi pri nas rekli ocvrte kozice (in zelenjava). (Foto: Lucky)