Celo domače živali imajo danes svojo izbrano hrano; zadnjič sem šel mimo »pasje pekarne«, kjer prodajajo »naravne piškote za pse z okusom«. Za naše pse piškoti z okusom, za milijone ljudi pa hrana ni nekaj samoumevnega. Številni zemljani, premnogi še otroci, ne vedo, kaj in kdaj bodo ponovno jedli. Ne ukvarjajo se z žitaricami, glutenom, ekološko pridelano hrano, belim sladkorjem in tako naprej. Živijo v neizmernem stresu lakote, ki je dobro prehranjeni prebivalci razvitih držav ne moremo razumeti.

Preprosto ne vemo, kako se počuti mati, ki ji zaradi pomanjkljive prehrane na rokah umira otrok. Neizmerno sebični smo v želji prehranjevati se s tako imenovanimi super, eko, bio, organskimi živili. Pogosto ta živila prepotujejo deset tisoče kilometrov do naših krožnikov in povzročajo okoljsko in družbeno degradacijo. Saj z zdravo hrano samo po sebi ni nič narobe, a ozrimo se vsaj za trenutek na 815 milijonov ljudi, ki so po zadnjih podatkih Organizacije ZN za hrano in kmetijstvo lačni. Je prav, da dopuščamo to neizmerno trpljenje, medtem ko se ves čas ukvarjamo samo s seboj in morda s svojimi bližnjimi ter porabimo ogromno časa in denarja za tako imenovano zdravo prehrano?

Morda je najlažje skomigniti z rameni in reči, da ni mogoče storiti nič. Dejstvo je, da je hrane na svetu dovolj. Celotna globalna proizvodnja hrane že zdaj zadostuje za potrebe vseh ljudi na planetu oziroma jo celo presega. Proizvodnja hrane naj bi zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi; v letu 2017 nas na planetu živi približno sedem milijard in pol ljudi. Na leto zavržemo eno tretjino vse proizvedene hrane, kar pomeni 1,3 milijarde ton. Kje je potem problem? Morda ravno v našem samozadovoljstvu in brezbrižnosti. Zadovoljni smo z našim načinom življenja in brezbrižni do milijonov ljudi, ki nimajo zagotovljene niti najosnovnejše človekove dobrine – hrane.

Prehranska industrija »obožuje« našo brezbrižnost in »hrani« naše samozadovoljstvo ter z inovativnimi prehranskimi izdelki (superživila, prehranski dodatki itd.) ustvarja velikanske dobičke. Morda pa vendarle lahko kaj storimo. Na svetu je kar nekaj organizacij, ki se učinkovito borijo proti lakoti, kot so World Food Programme, Oxfam in druge. Zmožni smo kupovati on-line izdelke iz celotnega sveta, torej nam ne bi smelo predstavljati problema, da darujemo vsaj majhen znesek tem požrtvovalnim humanitarnim organizacijam. Vendar te organizacije navkljub svojim gromozanskim naporom ne morejo same rešiti problema globalne revščine in lakote. Lahko blažijo posledice, ne morejo pa odpraviti vzrokov za lakoto. To lahko storijo samo države.

Morda je končno napočil čas, da od svojih politikov zahtevamo, naj prenehajo delovati zgolj v interesu tržnih sil in se v okviru globalne skupnosti dogovorijo za pravičnejšo delitev globalnih virov, tako da bi lahko slehernemu zemljanu omogočili zadovoljevanje vsaj osnovnih potreb, med katerimi je hrana brez dvoma na prvem mestu. 16. oktobra obeležujemo svetovni dan hrane, samo dan kasneje, 17. oktobra, pa svetovni dan boja proti revščini. Prvi naslavlja problem migracij, ki jih je mogoče reševati »z investiranjem v prehransko varnost in razvoj podeželja«, drugi pa nas z bojem proti revščini usmerja na »pot miroljubnih in inkluzivnih družb«. Če želimo živeti v miru in blaginji, se moramo soočiti s problemom obsežne globalne revščine in lakote. Ljudje se ne bodo več množično selili, če bodo doma imeli dovolj hrane in drugih osnovnih potrebščin.

Blaginja vseh ljudi je edini pravi temelj miru. Ne ukvarjajmo se torej samo s seboj in svojo prehrano. Če želimo mirno in zdravo prihodnost za vse, se lotimo reševanja problema revščine in lakote vseh ljudi. Če ne bomo rešili tega problema, je zaman ves naš trud z zdravo prehrano, kajti že zelo kmalu se bomo znašli v svetu nasilja, množičnih migracij in popolne degradacije okolja.

Naj bo kruh naš vsakdanji, a tudi vseh drugih ljudi na planetu Zemlja.

Rok Kralj, Kamnik