Izidi predčasnih avstrijskih parlamentarnih volitev so polni protislovij. Tri petine volilcev je stanje v državi ocenilo negativno, največ glasov pa je dobila ljudska stranka, ÖVP, ki je nepretrgano v vladah že 31 let. Toliko časa, kolikor let ima njen predsednik, ki je imel hkrati med vsemi nosilci list najdaljši staž v vladi – sedem let, od tega štiri kot minister. Poleg tega gre Avstriji razmeroma dobro, v zadnjem letu celo boljše kot Nemčiji: gospodarska rast je višja, realno razpoložljivi BDP na prebivalca prav tako, brezposelnost pa je približno enaka.
Kot kažejo povolilne analize javnomnenjskih inštitutov, je zmagovalna Lista Sebastiana Kurza kot Nova ÖVP s 360.000 neto več volilci kot leta 2013 pridobila približno toliko novih volilcev kot svobodnjaki (FPÖ). Največ volilcev je od Ljudske stranke prebežalo k svobodnjakom, a hkrati je Kurzeva stranka od vseh tudi pridobila največ njihovih volilcev. Poleg tega je pridobila veliko volilcev, ki na zadnjih volitvah niso volili, in tistih, ki so prej podpirali Zelene. FPÖ pa se je okrepila predvsem na račun razočaranih volilcev socialnih demokratov (SPÖ) in še v nekaj večji meri od poprejšnjih abstinentov.
Razlog, da se je delež volilcev, ki so glasovali za stranke od sredine desnega političnega pola proti skrajnemu robu, v primerjavi z letom 2013 povečal za petino, je poleg meglenega obeta »politične prenove«, povezanega skoraj izključno z mladostnim likom zmagovalca, predvsem en: begunci pred dvema letoma. Kakor je migrantska politika prevladovala v predvolilnih soočenjih, tako je bila za veliko volilcev glavni motiv za izbiro. Med Kurzem, ki si pripisuje levji delež zaslug za zaprtje balkanske poti in za prepoved nošenja burke, ter svobodnjakom Heinz-Christianom Strachejem glede tega ni pomembnih vsebinskih razlik. Oba sta se, recimo, med kampanjo zavzemala za zaprtje »sredozemske poti«, čeprav je Kurz le manj oster.
Premik avstrijskega volilnega telesa v desno je protisloven tudi glede na druge politike, ki sta jih imeli v programu zmagovalni stranki. Drugače rečeno, strah pred priseljenci, ki jih že drugo leto ni v omembe vrednem številu, je bil očitno večji od premisleka o tem, kaj pomeni napovedana politika nižanja davkov ali krčenja socialnih transferjev in, ne nazadnje, vsebinsko praznih predlogov v zvezi s šolstvom (kjer ima Avstrija, recimo, po primerjalnih analizah katastrofalne dosežke glede na blaginjo) ali zdravstvom. Ali še drugače rečeno, vsebinsko v teh pogledih veliko bolj tehtni predlogi socialnih demokratov pa tudi Zelenih volilcev preprosto niso zanimali.
