Prebivalci velikolaške doline so pred vojno živeli v sožitju, med vojno pa ni bilo tako in tega dejstva ne morete spremeniti s politično zasnovano spravo.

Ga. Spomenka Hribar, vaša ideja o spravi je pomanjkljiva, lahko bi ji rekli sprava z napako.

Zakaj? Svojci žrtev nikoli nismo imeli možnosti povedati svojih mnenj in stališč v zvezi s spravo, s skupnimi spominskimi obeležji in podobno. Tudi svojcev na domobranski strani najverjetneje nihče ni vprašal, ali se strinjajo s skupnim obeležjem. Svojci žrtev NOB (in najverjetneje tudi svojci domobrancev) ne nasprotujemo temu, da imajo vsi mrtvi pravico do obeležja. Dokaz tega je leta 1993 postavljeno obeležje na pokopališču v Velikih Laščah.

Svojci žrtev na partizanski strani se ne strinjamo s skupnim obeležjem, ker menimo, da so se žrtve z ene in druge strani v ključnem trenutku razšle, eni so se postavili na stran tistih, ki so se borili za domovino, drugi so se pridružili okupatorju, in to je dejstvo, ki se ga ne sme spremeniti ali zamegliti s skupnim obeležjem.

Pozabljate, da je za spravo potrebnih več predhodnih dejanj. Najprej je potrebno priznanje, sledi odpuščanje in šele potem je možna sprava.

Pieteta, o kateri se veliko govori, je zelo intimno čustvo vsakega posameznika. Na skupnem obeležju so imena žrtev, ki imajo še živeče svojce, in le oni lahko sodijo o pieteti tega obeležja. In to dejstvo ste spregledali, ga. Spomenka Hribar. Svojci žrtev ne bomo dovolili politične manipulacije, potvarjanja dejstev, zato bomo nadaljevali vse aktivnosti za razdružitev spominskega obeležja. O svojih aktivnostih in stališčih smo obvestili tako predsednika RS g. Boruta Pahorja kot tudi urad varuha človekovih pravic.

Olga Otorepec, Mira Marinšek

za Odbor za zaščito pravic sorodnikov ubitih, ustreljenih in interniranih pripadnikov partizanskega odpora v dolini Karlovice