Izobraževanje je moj ključ za uspešno življenje, očitno bo vedno tako. Poiščem si učitelja, ob katerem se učim, učim se tudi od ljudi, ki jih vabim k svojim projektom. Umetnik ne sme doseči cilja, ampak mora k njemu stremeti, zadati si mora nedosegljive cilje.
Tudi zato več umetniških področij hkrati, in ne le petje?Ljudje si želijo končnih definicij, težko pa je umetnike tlačiti v neki predal. Zase lahko rečem, da se najnaravneje izražam z glasom. Končala sem jazz petje, vendar se nimam za jazz pevko. Jazz standarda ne morem odpeti s srcem, jazz je ogromen univerzum. Od njega sem vzela strukture, znanje o improvizaciji, komunikacijo z glasbeniki, opazovanje glasbe z več zornih kotov, naučila sem se tudi slišati, kaj stoji za glasbo. Izpilila sem se v pisanju glasbe, aranžmajev, dobila občutek, kakšen zvok si sploh želim. Vsak dan uporabljam ta znanja, kako z glasbo ravnati.
Pevec običajno samo poje, odpoje določene linije. Toda da pride pesem na drugo stran, do občinstva, je treba v rokah držati vso zgodbo. Nekateri interpreti nosijo te zgodbe in so kakovostni, drugi so morda tehnično brezhibni, pa ne zajamejo celote. Eni prežarčijo, drugi so samo lepi.
Kdaj se je v vaših rokah znašla harfa? Slišali smo vas recimo v gledališki predstavi Iliada.Ni zelo dolgo tega, moja mentorica je odlična harfistka Tina Žerdin. Z režiserjem Jernejem Lorencijem, ki je postavil Iliado, sem sodelovala že prej v SNG Maribor in LG Maribor: kot performerka, asistentka glasbe, izvajalka. V Iliadi sem precejšen del glasbe improvizirala – s preprosto spremljavo sem se odzivala na tekst. Skozi študij se mi je improvizacija že toliko izrisala, da je postala organska forma.
V dramskem gledališču pogrešamo kakovostno glasbo. Kaj bi se dalo narediti drugače?V gledališču pogosto delam kot korepetitorka ali mentorica za glasbo. Te vrste znanje potrebujejo, saj želijo vedeti, kako naj si upojejo glas, kako deluje pevski aparat, kako držati prepono, peti v mikrofon. Ravno v tem mentorstvu igralcev se najbolj vidim. Prepričana sem, da se je vsega na svetu možno naučiti, tudi petja in občutka za glasbo. Petje ali osnovno znanje igranja klavirja mora biti del vaj, tako kot se vadi retorika. Vodilni v gledališčih se pač morajo zavedati, da je tovrstno znanje potrebno, četudi se igralci niso za svoj poklic odločili iz ljubezni do glasbe; jih pa pogodbe vežejo, da igrajo tudi v muzikalih. V gledališčih v tujini je povsem običajno, da dramski ansambel zna peti v harmonijah, večglasno, zna improvizirati in peti solistično.
Z vajo odpade tudi trema. Tudi sama sem jo imela, ko sem prvič na odru stala s profesionalnimi igralci. Oni so vstopali igralsko, jaz glasbeno, a hkrati smo se na določene stvari odzivali podobno, očitno intuitivno. Vse početje v gledališču mečem v en koš. Morda tudi zato, ker sem dislektičarka – dislektiki potrebujemo določen nadzor nad informacijami, smo pa zato izjemni strategi.
V kakšnem smislu se dislektičnost odraža pri vas?Vse kompleksno si moram na neki način prevesti v preprosto, intuitivno formo, ki je podkrepljena z raznimi slikami, predvsem pa z emocijo in zgodbo. Nikakor si ne morem zapomniti vsega, kar je formulirano, zato se tudi nisem odločila za študij klasične glasbe. Sem se pa izurila v improvizaciji, v kateri se mi zgodi prava magija, saj nikoli ne vem, kaj se bo zgodilo.
Kdo vas je navdušil prav za bolgarsko ljudsko glasbo?Že v otroštvu sem poslušala posnetke radijskega zbora Mysterious voices of Bulgaria. Peli so grobo in hkrati nežno, misteriozno, deviško čisto, večno. Pozneje sem med študijem spoznala, da ima njihova ljudska glasba nacionalističen, pa tudi obreden princip, zato lahko hitro stopiš na njihov ponos, malce tudi na njihovo tržno nišo. Sem pa pri sebi našla zvok, ki sem ga iskala – zvok odprtega grlenega petja. To je zelo naraven zvok in ga vsak nosi v sebi, a se ga zaradi resonance bojimo razpreti, četudi hkrati očisti.
Kakšen odnos do ljudske glasbe pa imajo na Švedskem?Ljudska umetnost je na Švedskem zelo močna. Švedi so individualisti, nekonfliktni, spoštujejo svobodo, na stvari gledajo izčiščeno in vse to se odraža tudi v njihovi glasbi. Ni prehitrih ritmov, melodije delujejo surovo, skorajda pogansko. Njihova ljudska glasba zveni nekako med irsko ljudsko glasbo in barokom, ki ju povezuje valček.
Na akademiji smo zbrani z vseh koncev sveta, zato ni nobenih pravil, kako naj bi se igralo ali poučevalo, od nas se zahteva le, da sami razvijamo svoje projekte. Ne poglabljam se torej v njihovo ljudsko glasbo, temveč ustvarjam svojo, ki je osnovana na slovansko-balkanskem zvoku. Odziv dobiš od poslušalcev, ne od profesorjev. Sicer veliko razpravljamo, vsak mora izraziti svoje mnenje, potem pa je treba ostati »politično korekten«. Bolgarija pa je v tem pogledu konservativna, priznavajo le en princip, eno idejo, sploh ne razumejo, da kdo razmišlja drugače. Ta bolgarski duh se čuti tudi v petju. Slovenci smo nekje vmes.
