Nekje na poti smo izgubili socialni čut. Vseeno nam je, ali drugi lahko preživijo. Ne zanima nas, da imamo revne brezposelne, ki hodijo na delo, a ne morejo zadovoljiti svojih osnovnih življenjskih potreb. Več kot 50.000 je revnih otrok. Revni so upokojenci. Kaj res lahko mirnega srca rečemo: »Meni je dobro in samo to šteje«? Še hujši pa so komentarji v stilu: ljudje so revni, ker so lenuhi. Nočejo delati. Vsak naj poskrbi zase in naj se ne zanaša na druge. Ta trenutek si seveda mislite: »Kaj pa dobiček? A je ta čisto zmešana?« Ne nisem. Seveda je dobiček potreben za nadaljnji razvoj podjetja. A pri ustvarjanju dobička sodelujejo tudi delavci. Brez njih ga ni. Torej si zaslužijo človeka dostojno plačilo, če ne tudi udeležbe v dobičku. Občutek pripadnosti podjetju in dober delovni tim sta pomembna za uspešnost podjetja. Vse povedano potrjuje uspeh naših košarkarjev na evropskem prvenstvu. Samo dobra ekipa, občutek pripadnosti skupnemu cilju, brez velikih egov zagotavlja uspeh. In vsi smo bili navdušeni nad enotnostjo ekipe, sodelovanjem in pripadnostjo. Zakaj nismo taki tudi v vsakdanjem življenju? Je kaj drugače?

Izgubili smo, ali pa so nam ju vzeli, tudi ponos in samospoštovanje. Že dve desetletji nas »novi sposobni gospodarstveniki« in politiki prepričujejo, da nismo nič ustvarili, da so bila podjetja slaba, da ne znamo odločati. Pa tudi država je slab lastnik, zato je treba poiskati »prave« sposobne lastnike. A res? Če v preteklosti ne bi nič ustvarili, če je bilo vse slabo, kaj bi pa potem vsi ti sposobni gospodarstveniki lastninili? In kaj so storili? Uničili so gradbeništvo (znanje, ki je bilo v teh podjetjih, se je izgubilo), prehrambno industrijo (ne potrebujemo blagovnih znamk Argeta, Cocta, Čokolino itd.), pivovarne, pridelavo sladkorja (pomanjkanje na trgu), jeklarsko industrijo (za nas ni dovolj donosna, za Ruse pa je), pa Litostroj, kjer so bili edini sposobni izdelati megalomansko turbino za Japonce, prodali so Mercator »strateškemu partnerju« brez finančnih sredstev itd. In potem se čudimo, da mladi sposobni odhajajo v svet. In kje so zdaj ti veliki gospodarstveniki?

V preteklosti smo zgradili tudi bolnišnice, vrtce, zdravstvene domove, domove za upokojence. Kaj pa v »krasnem novem svetu«? Nič. Razpolagamo s staro obstoječo mrežo ustanov. Ali pa gradijo domove upokojencev zasebniki, ki potem postavljajo nedosegljive cene oskrbe.

Kaj pravite? Smo lahko ponosni? Imamo pravico do samospoštovanja? Seveda!

Kaj pa empatija in človekove pravice? Slabo. Zelo težko se vživimo v težave posameznika. Sočustvovanje nam je postalo odveč. Vse preradi rečemo: »To se me ne tiče, to ni moj problem.« Gledamo proč. Ne zavedamo se, da se vse, kar se ta trenutek dogaja drugim, lahko jutri zgodi nam. Nočemo videti velikih razlik med razmerami, ki danes vladajo na svetu. Ljudje so se skozi stoletja borili za pravice, ki jih uživamo danes. Mi pa govorimo o človekovih pravicah in demokraciji takrat, ko nam to odgovarja, ko gre za nas. Ko pa nismo direktno prizadeti, na oboje hitro pozabimo.

In potem se zgodi Katalonija. Mirno glasovanje se sprevrže v nasilje policije nad lastnimi državljani. Nezaslišano! In kakšne so izjave in komentarji vodilnih politikov? Nerazumljivi normalnim ljudem.

Ljudje so se skozi stoletja borili za pravice, ki jih uživamo danes. Naša dolžnost je, da jih spoštujemo in ohranjamo. Ne sme se nam zgoditi, da na koncu, ko bodo prišli po nas, ne bo nikogar več, ki bi kaj rekel.

Barbara Bračič, Rakitna