Pesmi sevdalinke s petstoletno tradicijo so temelj bošnjaške glasbene in kulturne tradicije, pa tudi del tradicije drugih vzhodnoevropskih narodov. V sodobnem času so si utrle pot tudi v tako imenovano novokomponirano narodno glasbo ter v različne urbane zvočne nadgradnje, prej pa so se ustno prenašale iz roda v rod. Tudi Amira Medunjanin, ki velja za ambasadorko sevdaha, se jih je naučila od svoje mame in danes velja za nadaljevalko tradicije. Vseeno pa skupaj z vrhunskimi glasbeniki ves čas išče načine, kako več sto let staremu zvoku dodati sodobno obliko, ki bo pritegnila tudi sodobnega poslušalca (z njo bodo na odru jazz kitarist Ante Gelo, jazz pianist Bojan Zulfikarpašić in bobnar Amar Češnjar).
O črnem žolču, junaštvu in ljubezni
Včasih so sevdalinke ločevali po spolu: moški so peli junaška besedila, ženske pa ljubezenska. Danes so sevdalinke postale glas ogroženih družbenih skupin. Včasih so govorile o junakih, ženskah, sovražnikih, danes nastopajo v njih tudi manjšine, begunci.
»Vsako pesem doživljam kot živo bitje, ki živi v sodobnem času. Pesmi z različnimi aranžmaji oblačim v različna oblačila, pri tem pa želim obdržati esenco izvirnika in slediti zgodbi. To glasbo hočem približati ljudem, ki se doslej še niso srečali s sevdahom,« pravi Amira Medunjanin. »Name je vedno vplivalo dosti glasbenih žanrov in vsi so na neki način pripomogli k ustvarjanju glasbene podobe na mojih ploščah. Z glasbeniki, s katerimi delam, razmišljamo zelo podobno, na svež način ustvarjamo nove zgodbe.«
Temelj sevdalinke je besedilo: »Pevec pripoveduje zgodbo in zelo pomembno je, da vanjo verjame. Gre za popolno predanost vsej paleti čustev, kar je pri sevdalinkah težko, saj so pisane v metaforah in je večkrat težko izluščiti pravo sporočilo. Pogosto zato skušam med vrsticami povedati še svojo zgodbo in jo povezati s pesmijo.«
Novi val sevdaha
»Mostar Sevdah Reunion in pred njimi že Dertum, ki je deloval v Ljubljani (v devetdesetih letih so študentje iz BiH pri nas ustanovili še zasedbo Vali, op. p.), doma označujemo za renesanso sevdaha,« pojasnjuje Sarajevčanka. »Zaradi teh skupin, ki so sprožile novi val, so se ljudje začeli vračati k izvorni glasbi. Vsak od nas prinaša svoje videnje posameznih pesmi. Nihče pravzaprav ne sledi povsem tradiciji, saj niti ne vemo, kako so sevdalinke nekoč izvajali, te stare pesmi rešujemo pozabe, ponovno se jih prepeva in krožijo med ljudmi.«
Če bi mladi izvajalci, kot so Divanhana, Božo Vrećo, Halka, strogo sledili tradiciji, ji niti ne bi bilo všeč. »Sevdah ni samo glasba, je notranje stanje, ki ga moraš kot izvajalec predati naprej. Ni treba, da je podložen s predvidljivimi kalupi, trenutnimi trendi. Zagovarjam eksperimentiranje, le ostati je treba zvest samemu sebi, svojim občutkom,« je prepričana Amira Medunjanin.
